Oče ekonomskega čudeža na službeni poti

ljub enainosemdesetim letom ima Fikret Abdić, nekoč eden najvplivnejših ljudi v Bosni in Hercegovini in legendarni direktor Agrokomerca, podjetja, ki je nastalo iz lokalne kmetijske zadruge in se proslavilo z izdajanjem nepokritih menic v vrednosti več sto milijonov dolarjev, razburljivo življenje. Letos se mu je iztekel prvi štiriletni mandat župana Velike Kladuše, mesta na zahodu Bosne in Hercegovine, sredi leta je mesec dni preživel v priporu zaradi suma zlorabe uradnega položaja in pooblastil, na nedavnih lokalnih volitvah v BiH pa so ga volivci spet postavili za župana Velike Kladuše.

Abdić je bil venomer zagonetna figura iz Cazinske krajine. Z veliko vnemo je najprej sestavil kmetijsko-živilski konglomerat, v katerem je bilo zaposlenih 13.600 ljudi od blizu in daleč, poleg tega pa je omogočal delo še 7000 kooperantom. Podatki kažejo, da je bilo premoženje Agrokomerca na njegovem vrhuncu vredno 3,6 milijarde dolarjev. Veliko Kladušo, na robu katere je imelo podjetje sedež, lovke in prste pa skoraj v vsaki pori življenja, je spremenil v dokaj vzorčno socrealistično mestece. S kulturnim domom, spomenikom narodnoosvobodilnemu boju in, kot se radi spominjajo najstarejši prebivalci, tudi parado. Abdić si je pravzaprav ustvaril majhen fevd. Za ljudi, ki jim je dajal drobtinice, je bil in bo ostal – Babo, oče.

Pred triintridesetimi leti se je izkazalo, da je »ekonomski čudež« iz Velike Kladuše pravzaprav čisto navadna prevara. Neki novinar je v Kruševcu v Srbiji prisluškoval pogovoru dveh bančnikov in nato jugoslovanski javnosti razglasil, da menic Agrokomerca ni mogoče unovčiti. Izbruhnila je ena največjih političnih afer v takratni SFRJ.

»Menična afera Agrokomerc s političnimi začimbami finančne afere stoletja,« so takrat pisali mediji in se plašno dotaknili pomislekov, ali ne gre morda za obračun med lobijem okrog Agrokomerca in lobijem, ki je nastal okrog partizanske družine Pozderac (brata Hakija in Hamdija). Še danes ni povsem jasno, ali je afero spočelo naključje ali pa je bilo vse le del taktične poteze režiserjev, ki so po trditvah Fikreta Abdića takrat zasedali najpomembnejše funkcije v BiH.

Kdo je vodil vse niti akcije uničevanja Agrokomerca, se še kar sprašujejo v Veliki Kladuši. So bili to res Pozderci ali pa so imeli prste vmes hrvaški in srbski udbovci? Ali pa nemara tajne službe, na čelu katerih je bil Stane Dolanc, saj je bila v največjo gospodarsko afero druge Jugoslavije vpletena tudi Ljubljanska banka? Zaradi afere so bila dobesedno oskubljena številna slovenska podjetja, nič manj nepomembno pa ni niti to, da je prav v

Ktem času nastal svojevrstni »kadrovski most« med Cazinom in Veliko Kladušo ter Ljubljano in Mariborom.

Sledil je sodni proces. Pisalo se je leto 1987. Abdić je moral v zapor. Oče ekonomskega čudeža je še danes prepričan, da je nedolžen. »Poglejte spis s sojenja, v njem ne boste našli nobenega dokaza za moj greh. Prej boste našli grehe drugih, med njimi tudi centralnega komiteja Zveze komunistov BiH, ki je na 9. in 10. seji sprejel sodbo, da smo se v Agrokomercu šli kontrarevolucijo,« je Abdić dejal v enem od pogovorov.

Kljub obsodbi je njegova priljubljenost samo rasla, zlasti med muslimanskim prebivalstvom Cazinske krajine. In, presenetljivo, zanj so se začeli potegovati številni politični igralci predvojnih volitev v Bosni in Hercegovini. Tako reformist Ante Marković kot Stranka demokratične akcije (SDA) sta hotela, da se jima priključi. Po dolgem premisleku se je odločil za SDA Alije Izetbegovića. Na volitvah leta 1990 je dobil celo več glasov od njega in vsi so bili prepričani, da bo postal predsednik predsedstva BiH. Pa ni, saj so Srbi sklenili dogovor z Alijo Izetbegovićem in na stranski tir postavili Abdića.

Sledila je krvava vojna na Balkanu. Fikret Abdić je postal vodja samooklicane avtonomne pokrajine Zahodna Bosna na območju Bihaća. Kot vodja te pokrajine je bil na Hrvaškem zaradi vojnih zločinov obsojen na dvajset let zapora. Kriv je bil smrti najmanj treh ljudi, ki so v taboriščih, kamor so zapirali nasprotnike avtonomne pokrajine, umrli zaradi trpinčenja. Hrvaško vrhovno sodišče mu je potem znižalo zaporno kazen z dvajset na petnajst let, saj je ugotovilo, »da je glede na druge vojne zločine na območju nekdanje SFRJ kazen previsoka«. Iz puljskega zapora so ga leta 2012, ko je prestal dve tretjini kazni, pogojno izpustili na prostost.

Pozneje so mu na Hrvaškem znova sodili zaradi gospodarskega kriminala, a je bil leta 2015 oproščen. Živel je v razkošni vili v Voloskem, le streljaj od Opatije, pravzaprav na relaciji med Opatijo in Veliko Kladušo. Zdaj je bliže Veliki Kladuši.

Leta 2016 je postal župan Velike Kladuše. S pomočjo hčere je ustanovil Laburistično stranko BiH in napovedal vnovično rojstvo Agrokomerca. A od velikih načrtov ni ostalo dosti. Velika Kladuša je še vedno razdeljeno mesto; na eni strani so tisti, ki še vedno verjamejo Fikretu Abdiću - Babu, in na drugi tisti, ki so še zmeraj na liniji Alije Izetbegovića, Dide. »Babo nam je dajal kruh in verjeli smo v prihodnost,« je slišati. Hipoteka iz preteklosti je precejšnja, še zdaj plačujejo zanjo.

V mestu se ta hipoteka kaže tudi v obliki spomenika borcem vojske BiH, ki so padli v letih od 1992 do 1995. Na njem je veliko imen, vendar ne tudi imen tistih, ki so padli kot zagovorniki Fikreta Abdića. Zanje je bila še do nedavnega prepovedana tudi dženaza, verski obred. Pokopani so drugje.

Sredi letošnjega leta je kot župan skoraj mesec dni preživel v priporu zaradi suma zlorabe uradnega položaja in pooblastil. Dokazali mu niso ničesar. Laburistična stranka BiH, katere predsednica je njegova hči Elvira Abdić Jelenović, ga je vnovič predlagala za županskega kandidata v Veliki Kladuši. Na nedavnih lokalnih volitvah v

BiH je dobil večino glasov. Glasov tistih, vsaj tako se dozdeva, ki mislijo podobno kot deček Malik iz kultnega filma Emirja Kusturice iz osemdesetih let prejšnjega stoletja Oče na službenem potovanju – da je bil Babo, ko ga ni bilo v Veliki Kladuši, zgolj na službeni poti. ●