Z leti se ti vedno manj da umreti

Dobiva se v ljubljanskem Tivoliju, prelep jesenski dan je, po turobnih sivih dneh v prestolnici končno sije sonce. Pride iz URI Soča, kjer ima vsako dopoldne fizioterapijo, s pomočjo katere krepi mišice. V teh dneh se povsem posveča rehabilitaciji. Zlomljena stegnenica se še vedno ni zarasla, s plezanjem je vsaj za nekaj časa konec, povsem obupal nad njim kljub vsemu ni. Detektiv Taras Birsa, glavni lik Golobove detektivske trilogije (sredi decembra izide četrti del), se v knjigah nenehno spopada s praznino, ki jo je v njem pustila odpoved alpinizmu. Potešitev najde v delu. Jo bo tudi Tadej Golob?

Tarasa v četrtem delu niste ubili, upam? Ne ( smeh).

Dobro. Kaj se je dogajalo pri sestopu iz Loške stene? Preplezali ste številne mnogo težje smeri, kot je Oblica.

To sem se tudi sam vprašal v bolnišnici. Zakaj sem tam, kaj je šlo narobe? Sploh se niti spomnil nisem, da sem šel plezat. Šele ko sem gledal fotografije na telefonu, se mi je spomin začel vračati – drevesa so bila podrta zaradi nevihte, višje na gori so bili vidni udari strel. In nazaj grede sem padel. Soplezalec me je še videl, kako fotografiram, pospravim telefon, potem je le še zaslišal zvok, kakor da skala tre ob skalo. Ko se je obrnil, sem letel na glavo. Padel sem najprej kakšnih dvanajst metrov, se odbil od police in se potem, hvala bogu, ustavil ob drevesu, sicer bi me zabrisalo naravnost v prepad. Visel sem z glavo navzdol, Blaž me je nekako privezal, da sem obstal tam. Zlomil sem si vsa vratna vretenca, prsno vretence, lopatico, medenico na dveh mestih in stegnenico ter imel hude možganske krvavitve. Dali so me v komo in me začeli četrti ali peti dan zbujati, a sem se v resnici prebudil šele po štirinajstih dneh. Prvo vprašanje je seveda bilo, ali bom »normalen«. Meni se je zdelo, da sem od vsega začetka povsem pri sebi, pa nisem bil. Mislil sem recimo, da sem v Cerknem.

V Cerknem? V bolnišnici?

Tako je. Ko so me preselili na drug oddelek, pa sem bil prepričan, da so me prepeljali iz Cerknega v Škofjo Loko. In prepričan sem bil, da smo pacienti na oddelku vojaki iz prve svetovne vojne. Po eni precej pestri noči sem sestri celo rekel: »Oprostite, razumem, da smo vojaki, samo ne vem pa, na čigavi strani se borimo, na avstrijski ali na italijanski?«

Vam je Manca Košir tudi tokrat v UKC poslala kartico s pripisom, da vas bo ubila, če umrete, kot takrat, ko ste bili njen študent in ste se pri plezanju prav tako hudo poškodovali?

Ne ( smeh). Tisto se je zgodilo med vzponom na Špik, pred kakšnimi tridesetimi leti. Za rojstni dan sem šel plezat in v prvem raztežaju padel ter si zlomil stegnenico, in to skoraj na istem mestu kot tokrat. Tako da je bilo že nekaj teh »žurov«.

Okrevanje poteka počasi. Je še prezgodaj, preveč boleče misliti na to, ali boste sploh še kdaj plezali?

Držim se nasveta zdravnikov – živeti en dan za drugim. O plezanju bi bilo sedaj še preveč pogumno razmišljati. Niti hoditi še ne morem, tri prste na levi roki imam rahlo otrple. Čutim sicer jih in lahko jih premikam, moč v njih pa je slabša. Seveda si želim biti tak kot prej in plezanje je, jasno, del tega.

Boste zaradi te izkušnje morda bolje razumeli Tarasa, ki je, sicer zelo mlad, prenehal z alpinizmom?

Mogoče bi ga res lahko. Taras je nehal mlad, jaz se po tej strani ne smem pritoževati. Preplezal sem dosti stvari, ki sem si jih želel. Ne seveda vsega. Oblica je ena od teh. Rad bi jo.

Bila bi prvenstvena smer, kajne?

Ja. Imam načrte. A pustil bom času čas.

Kaj bi lahko nadomestilo plezanje? Najbrž ste o tem že kdaj prej razmišljali.

Pisanje prav gotovo, je protiutež. Tudi zato, ker sem pri tem relativno uspešen. Manjkala pa bi mi fizična aktivnost, da se utrudim, »zgonim«. Ponavadi sem skoraj vsak dan šel na Krim ali Šmarno goro, tekel, kolesaril. Zdaj je vse, kar lahko naredim, kratek sprehod.

Kako to psihično vpliva na človeka, ki je bil prej tako fizično aktiven?

Želim si le, da mi bodo rekli, da lahko nogo obremenjujem, kot sem jo prej. Prejšnji teden so mi slikali kost, pa še ni bila zaceljena [ pogovarjala sva se 17. novembra]. Počasi bi bil že čas, da bi se. Dopoldneve preživljam na Soči, doma se potem poskušam nekako zaposliti. Dolgčas je. Energije za pisanje petega dela kriminalke nimam. Urednica me je sicer prosila, ali lahko oddam na založbo načrt za naslednje leto. Najbrž bom napisal knjigo, ampak ne bo kriminalka. Rad bi nekaj tanjšega, morda novelo v stilu kakšne Vieweghove Učne ure kreativnega pisanja, začinjeno s humorjem.

Kolegu Zdenku Matozu ste ob izidu Doline rož dejali, da je pisanje kriminalke muka. Vem, koliko energije to zahteva, in zdaj je nimam. Sicer sem jo črpal iz ukvarjanja s športom, vztrajnostnimi teki, kolesarjenjem. Največja muka je število znakov. Za kriminalko jih mora biti vsaj 600 tisoč in spraviti skupaj terja ogromno dela. Pri pisanju je najtežji začetek, tisti prvi stavki, ki se vlečejo. Na neki način je vse skupaj precej podobno alpinizmu. Stojiš pred severno steno Triglava in pred tabo je kilometer skladov, ki jih moraš preplezati, da prideš do vrha. Veš, da bo trajalo. Trajalo bo cele ure, lahko tudi ves dan. Podoben občutek imaš, ko začneš pisati. Pri kriminalki se mora vse skupaj ob tem še popolnoma ujemati, biti logično, verjetno. Da ti verjamejo tudi strokovnjaki – forenziki, policisti.

Ta primerjava pisanja kriminalk z alpinizmom je zanimiva. Povejte več.

Pri obeh se počutiš neskončno majhnega v primerjavi s ciljem. In prav je tako, sicer sploh ne bi bilo vredno to početi. Kolega me je po nesreči vprašal, ali sem pomislil, da zaradi možganskih poškodb ne bom mogel več pisati. A sam sem tako ali tako po vsaki knjigi mislil, da je ne bi mogel še enkrat napisati. Če bi mi kdo tik pred izidom uničil original in kopije, niti slučajno ne bi več poskušal napisati iste knjige, raje nekaj novega.

Je pa pri obeh dejavnostih bistvo vsega obrtniško znanje, ki na koncu pripelje do rezultata – knjižne uspešnice oziroma osvojene smeri.

Pri mojih kriminalkah sem najbolj ponosen na tiste dele, ki niso prav nič kriminalni. Tam, kjer se Taras pokaže kot človek iz mesa in krvi. Pri adaptaciji Jezera smo morali na primer delo prevajati v filmski jezik. Bal sem se, da bo ljudem morda dolgočasen prizor, kjer Taras in Alenka gledata neki turški umetniški film. A je bil to potem najboljši del. Včasih ti uspe nekaj, ne da bi si to v resnici sploh želel.

Po vaši zaslugi se je v Sloveniji kriminalka vsaj malo znebila tistega slabšalnega, šundovskega prizvoka »plažnega« branja. Kriminalkam smo dolgo delali krivico. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je pisanje kriminalk od vsega, kar sem do zdaj počel, najtežje. Ujemati se mora tisoč stvari, konkurenca je poleg tega velika. Nekateri pri nas še vedno mislijo, da če knjižno delo ni Cankarjev tek za vozom, to ni literatura. S tem bomo morali živeti. Z vsemi kritikami, ki se zlivajo na moj račun, lahko živim, da le imam bralce. Brez bralcev me ne bi bilo.

Kresnik ne plača položnic, ste nekje rekli. Brutalna je ta odsotnost romantike, a vendar povsem realistična.

Pred nesrečo sem razmišljal, kaj bom letos napisal. Drugega kot kriminalke si skoraj ne morem privoščiti. Od Jezera naprej živim od pisanja, prej nisem. Zato ne bi bilo odgovorno od mene, če bi se lotil česa drugega. Denar dobim, da napišem knjigo, nekaj nanesejo prodaja, nadomestilo za knjižnično izposojo in seveda pravice za ekranizacijo. Pogovarjali smo se, da bi posneli tudi Leninov park in Dolino rož, Matevž Luzar mi je dejal, da so z nacionalno televizijsko hišo skorajda že dogovorjeni.

Četrti del, torej. Koliko lahko razkrijete? Vključil sem serijskega morilca. Dogajalo se bo v različnih krajih po Sloveniji. Naslov je Virus.

Virus? Kako aktualno.

Delno zato, ker je ozadje kriza zaradi koronavirusa. Delno pa tudi, ker sem ugotovil, da je virusna nalezljivost zelo podobna neki kriminalni oziroma občečloveški dejavnosti. Če narediš nekomu nekaj slabega, se to raznese naokrog kot virus.

Med branjem Doline rož sem nenehno razmišljala, saj ga po treh delih menda ne boste ubili in tako končali trilogijo. Je to največ, kar si lahko želite od bralca? To hrepenenje, zahtevo oziroma željo po – še? Seveda. S kriminalkami se mi je sploh prvič zgodilo, da me ljudje dejansko sprašujejo, ali bo izšel naslednji del, želijo si ga.

Kako ste se vi kot človek, kot pisatelj razvijali skozi to obdobje od Jezera do četrtega dela? Vemo, kako se je Taras, a najbrž ste se skozi njega oziroma z njim tudi vi?

Tarasu sem obesil nekatere svoje frustracije, vključno s težavo z alkoholom, želodčnimi bolečinami. Pa tudi nekatere, ki jih sam nisem bil deležen, recimo to z alpinizmom. Sklenil sem, da se bo spreminjal, junak se mora, tako kot vsi drugi liki v knjigi. Tudi v realnem življenju ni nič drugače. Nisem želel novega Harryja Hola, ki bi bil iz knjige v knjigo bolj pijan, čeprav priznam, da sem na začetku razmišljal o tem, da bi dal alkoholika za glavnega junaka. Potem sem tuhtal tudi, ali bi uresničil odnos med Tino in Tarasom. Kriminalko bi lahko gradil na tem, da sta si všeč, in bi pri tem ostalo. Ampak realnost tega ne prenese, pustil sem ju, da gresta do konca.

Zakaj? Ker je bil junak zaradi tega bolj človeški? Bolj moški?

Tudi zato, ker sem se iz nekaterih nadaljevank naučil, da glavni junak ne sme biti pretirano idealističen. Moraš ga imeti rad in ga sovražiti hkrati. To sem pri bralcih tudi dosegel. Spomnim se nekega branja v Novem mestu, ko je k meni pristopila starejša gospa in rekla, da mi zameri, kar sem naredil s Tarasom in Tino, čeprav je dodala, da komaj čaka, da bo videla razplet. Kot pisatelj si lahko marsikaj dovoliš, nikakor pa ne tega, da bi dolgočasil bralce. Nekateri so si Tarasov odnos s Tino razlagali, kot da je med njima z Alenko kaj narobe. Pa to ni res. Le življenje včasih ubere čudna pota in tako mora biti tudi v knjigah.

❝ Prepričan sem bil, da smo pacienti na oddelku vojaki iz prve svetovne vojne. Po eni precej pestri noči sem sestri celo rekel: »Oprostite, razumem, da smo vojaki, samo ne vem pa, na čigavi strani se borimo, na avstrijski ali na italijanski?« ❝ Pri pisanju je najtežji začetek, tisti prvi stavki, ki se vlečejo. Na neki način je vse skupaj precej podobno alpinizmu. Stojiš pred severno steno Triglava in pred tabo je kilometer skladov, ki jih moraš preplezati, da prideš do vrha. Veš, da bo trajalo. Trajalo bo cele ure, lahko tudi ves dan. Podoben občutek imaš, ko začneš pisati.

Rekli ste, kaj vse ste svojega preslikali vanj. Česa v njem torej ni, kar je v vas?

Hm. Rad grem recimo v gledališče, čutim neko potrebo po umetnosti. Drugače sem ga res naredil precej po svoji podobi. Še tam, kjer mi ni podoben, mi na neki način je ( smeh).

Se je težko tako odpreti pred svetom? Ustvariti lik, ki je daleč od tega, da bi bil popoln, po lastni podobi? In to priznati? Dostikrat sem rekel, da se mi ne da več pisati o sebi, pa tega v bistvu niti nisem počel. Res pa je, da je vsaka moja knjiga delček mene. Bralci me vidijo kot neki Tarasov alter ego, pa seveda to nisem.

Vi imate dva otroka in s Himalajo ste zaključili, ko se vam je rodila hči.

Pred rojstvom prvorojenke sem bil v Himalaji najmanj enkrat, tudi dvakrat na leto. Ko se mi je rodila hči, sva šla z Gregom Lačnom pod Jannu in videl sem, da nisem več isti. Do tedaj sem mislil, da ni nobene razlike, ko se ti enkrat rodi otrok. Ko pa smo s helikopterjem leteli proti hribu, v meni ni bilo več tiste

predrznosti. Sicer sem potem še plezal, v Peruju, tudi Himalaji, šel sem v Kirgizijo, a strah je naraščal.

Strah pred tvegati preveč?

Ko sem bil še brez otrok, sem vedel, da se majhen odstotek ljudi iz Himalaje ne vrne več. In ni me motilo, tveganje pač. Odstotek ali dva, rečeš si, saj jaz ne bom med njimi. Potem pa je ta odstotek postal gromozansko velik in razmišljal sem le o njem. Kup je objektivnih nevarnosti, na katere nimaš vpliva, od padanja serakov do plazov, recimo. Tudi zdaj, ko razmišljam, vem, da sem imel dostikrat srečo. V Loški steni je lani kolega padel 40 metrov, Blaž Stres ga je ujel. Čeprav imam tam kakšnih 20 prvenstvenih smeri, pred to zadnjo nisem imel večjih nesreč. To zdaj je morala biti smola. V hribih sem bil vedno previden, nikoli nisem šel na slepo, o vsakem koraku sem moral biti trdno prepričan.

Razmišljal sem tudi o svojih soplezalcih, ki so umrli. Imeli so neko skupno značilnost, pogum in predrznost. Nekateri pa so imeli le smolo, tako kot jaz zdaj. Letošnje leto je tudi sicer takšno, da bi ga najraje pozabil. Lani se je ubil Davo Karničar, letos Grega Lačen. Na fotografiji z vrha Daulagirija, ki jo je posnel Dušan Polenik, jaz stojim na vrhu z Jankom Megličem. Zdaj ne Dušana ne Janka ni več med živimi. Z Everesta sem imel fotografijo Mateja Flisa, na kateri sva z Grego Lačnom. Do pred kratkim sem bil vesel in ponosen, da smo vsi trije še živi. Za strast gre. Ko sem padel v Špiku, je bila mama vesela, da ne bom več plezal. Rekel sem ji, da je nora, če tako misli. Zagret sem bil, kot je lahko človek pri devetnajstih letih. Pri triinpetdesetih pa gledam drugače na vse skupaj. Pride obdobje, ko ti je vseeno, kaj drugi mislijo, pač pa je želja po plezanju tako močna, da greš, ne glede na vse. Z leti se stvari spremenijo. Vedno manj se ti da umreti.

Bo življenje enako polno in kvalitetno, tudi če ne boste mogli več plezati na tako vrhunski ravni, kot ste doslej?

Zdaj si predvsem želim, da bi lahko tekel, se močno spotil, osvojil neki hrib. Sanjati sem začel o Ljubljanskem gradu, s hoduljo bi lahko prišel nanj po cesti. Nekaj si bom že znal najti. Pisanje imam. Tudi fizično, upam, da se bom pobral. Prepričan sem, da bom še plezal, če drugega ne, je tu športno plezanje, ker je nekoliko bolj varno. Čeprav sem avgusta lani plezal v plezališču na Vrhniki, pa je plezalec padel z desetih metrov naravnost meni na vrat. Ženska, ki naj bi ga varovala, ga ni. Na koncu so odpeljali v bolnišnico mene.

Strahu se najbrž ne boste kar tako znebili? Kljub izkušnjam? Glava si ne opomore tako hitro kot telo.

Vem, kako je bilo po prvi nesreči v Špiku, imel sem težave s psiho. V grški Meteori sem plezal takoj po tistem, pa si nisem upal splezati trojke, ker ni bilo klinov. Šestko sem lahko, ker je imela kline, trojke pa ne. Pričakujem, da bo zdaj podobno.

Prej sem omenila Manco Košir, ki je bila silno navdušena, ko je izvedela, da okrevate. Tudi sicer so si številni oddahnili, da ste iz najhujšega, da hodite.

Res sem bil vesel odziva ljudi po nesreči. Bralcev, prijateljev. Ugotovil sem, da mi ogromno ljudi želi dobro, in to me je spravilo pokonci. Res je dober občutek. Malo je bilo komentarjev, češ, kaj rinemo v gore, prav prijetno presenečen sem bil nad tem. Ogromno sporočil sem prejel že, ko sem bil še v komi.

❝ Tuhtal sem tudi, ali bi uresničil odnos med Tino in Tarasom. Kriminalko bi lahko gradil na tem, da sta si všeč, in bi pri tem ostalo. Ampak realnost tega ne prenese, pustil sem ju, da gresta do konca. ❝ Ko sem bil še brez otrok, sem vedel, da se majhen odstotek ljudi iz Himalaje ne vrne več. In ni me motilo, tveganje pač. Odstotek ali dva, rečeš si, saj jaz ne bom med njimi. Potem pa je ta odstotek postal gromozansko velik in razmišljal sem le o njem.