Nekaj se lahko naučimo, posnemati pa ni na mestu

Ravnanje švedske vlade in zdravstvenih oblasti med epidemijo covida-19 je po eni strani pogojeno s političnimi težnjami, ki jih narekuje nacionalni interes ali t. i. suverenizem, po drugi pa z odklonom od nekaterih znanstvenih/strokovnih spoznanj. To bi lahko imenovali epistemološki (znanstveno-spoznavni) revizionizem.

Že na začetku lahko navedemo njihovo glavno avtoriteto na področju epidemiologije, dr. Johana Gieseckeja, predhodnika in svetovalca sedanjega popularnega vodje Agencije za javno zdravje (ki ima isto funkcijo kot naš NIJZ), dr. Andersa Tegnella.

Njegova teza je, da se preventivni ukrepi zapiranja ( lockdowna) lažje sprejmejo in uvedejo, dosti težje pa je speljati sproščanje in odpravo teh ukrepov, ne da bi to izzvalo nezaželene oz. negativne posledice. S tem je zadel žebljico na glavico. Večina držav EU in drugih tako ekonomsko najrazvitejših (kot ZDA) kot tudi manj razvitih (v Južni Ameriki ali vzhodni Evropi) je po prvem valu, konec maja ali junija, prehitro odpravila določene preventivne ukrepe, s tem da ni tudi povečala zdravstvenih zmogljivosti. Celo superbogata Švica – in tudi Luksemburg – (kjer se epidemiološka slika slabša) tega ni naredila, o čemer poroča njihov glavni dnevnik Neue Zürcher Zeitung. Ko se je začel drugi val, konec septembra ali v začetku oktobra, smo se spet znašli v procesu zapiranja, ki pa pri ljudeh ni naletel na takšno odobravanje kot v marcu. Tako je bilo tudi pri nas. Pri odpiranju čez nekaj časa bi morali biti zelo previdni.

Ta tema oz. motnja ne bo kar izginila. Tu se opremo na razlikovanje med nevarnostjo oz. naravnimi katastrofami na eni strani ter tveganjem na drugi strani, ki je proizvod družbenih odločitev (Ulrich Beck). Epidemija covida-19 je bržkone zmes tako naravne nesreče kot družbenih odločitev, je nevarnost in tveganje. Nevarnost bomo do neke mere odpravili s cepivom ali novimi zdravili, toda tveganje za ponovne izbruhe podobnih epidemij ostane, če ne spremenimo naših odločitev in življenjskega sloga na različnih ravneh.

Švedska v primerjalnem epidemiološkem okviru

Vrnimo se k švedskemu primeru epidemiološke slike, ki je nihala med eruptivnostjo v času aprila do konca junija, nato pa se je v treh poletnih mesecih krivulja okuženih in hospitaliziranih in umrlih obrnila navzdol in celo kazala znake latence oz. se je zdelo, da je epidemija obvladana. Res je, da švedski epidemiologi, infektologi in drugi eksperti s področja biomedicine, ki se strinjajo s prevladujočo uradno paradigmo, ne verjamejo v hitro eliminacijo virusa, predpostavljajo pa, da ga je mogoče iztisniti, omejiti glavna žarišča – s tem pa zagotoviti, da zdravstveni sistem nemoteno deluje.

Menijo, da to ni mogoče z zapiranjem javnega življenja in s strogimi predpisi, temveč s tem, da apelirajo na državljane, naj se držijo nekaterih pravil, kot so fizična oz. socialna distanca (omejitve zbiranja na 50 ljudi, zdaj na osem), higiena rok in po možnosti delo ali študij od doma ter uporaba javnega prevoza le v nujnih primerih. Sami to izrecno postavijo v okvir švedske demokracije, ki temelji na posamezniku oz. je mešanica kolektivnih socialnih pravic ter liberalno, celo libertarno poudarjenega individualizma in pravic posameznika ter njegove zmožnosti, da te pravice in odgovornosti razume in jih udejanja.

Na to izhodišče – ki pa implicitno vsebuje ideologijo vitalizma, kar posledično (lahko) pomeni krhanje medgeneracijske solidarnosti – je cepljena doktrina čredne imunosti, za katero pa zdaj pravijo, da ni njihov glavni cilj, temveč »stranska posledica« relativno permisivnih ukrepov. Vendar se to v realnosti ni zgodilo, celo v Stockholmu naj ne bi bilo dosti več kot 10 odstotkov ljudi, ki so bili izpostavljeni virusu in razvili imunost (protitelesa) proti njemu.

Ko je švedski politolog (Jon Pierre, 2020) junija zaključil svoj članek, v katerem kritično obravnava strategijo zajezitve covida-19, je navedel primerjave s sosedami in prišel do zaključka, da je bila ta strategija neuspešna. Pri tem se sklicuje na izjave Annike Linde, ki je bila pred Giesekom (in Tegnellom) vodja Agencije za javno zdravje. Ta izpostavi glavne napake, ki so jih v marcu zagrešile zdravstvene oblasti pod Tegnellovim vodstvom, zlasti prepričanje, da asimptomatske osebe ne morejo okužiti drugih, ter dejstvo, da niso ustavili letalskih povezav s Kitajsko in Iranom in oklicali enomesečne zapore za razmislek, kako naprej.

Po daljšem poletnem premoru je epidemija namreč na Švedskem postopoma in vztrajno spet začela kazati zobe. Še konec oktobra je bilo videti, da je Švedska precej na boljšem od večine držav v EU, z začetkom novembra pa je zaznavna erupcija okuženosti, smrtnost je počasi naraščala, tako da ima kljub temu ta država trenutno skupaj v prvem in drugem valu 642 umrlih na milijon (6500 vseh umrlih) ter petkrat več obolelih na intenzivni negi kot pred dvema tednoma. Celo več: prvič se je zgodilo, da v ospredju komuniciranja z javnostjo ni več dr. Tegnell, temveč predsednik vlade, socialdemokrat Stefan Löfven, ki je sodržavljane posvaril, da gredo stvari v napačno smer in da jih čakajo temni novembrski dnevi. Ta teden je časopis Svenska Dagbladet poročal, da vlada jemlje vajeti v svoje roke in da dr. Tegnell ne uživa več njenega zaupanja.

Prvi in drugi val

Prvi val oz. »praval« se je pojavil s prvimi okužbami, ki so bile ugotovljene decembra 2019 v Wuhanu, v februarju je zajel Italijo in Iran (pa tudi Južno Korejo in Japonsko). Pohod virusa pa so tako na Kitajskem kot v celotni vzhodni Aziji z rigoroznimi metodami več ali manj spretno obvladali oz. iztisnili. Ni pa bilo tako, ko se je virus pojavil v Evropi, konkretno v Italiji oz. Lombardiji, kjer so ukrepe zapiranja uveljavili prepozno (Rudan, 2020). Potem se je začela epidemija hitro širiti najprej v mediteransko-atlantskem pasu Evrope in ZDA, kmalu zatem tudi v Latinski Ameriki.

Po daljšem poletnem obdobju latence se je s septembrom (ponekod še prej) pojavil drugi val, sprva ne zelo intenziven (razen ponekod na Balkanu in tudi v Moldaviji),

Ne glede na to, kako ocenjujemo švedski pristop k obvladovanju epidemije covida-19 – kot neodgovorno in neuspešno eksperimentiranje ali kot poizkus libertarnega in permisivnega pristopa, ki je (morda) uspešen na dolgi rok –, se iz njihovih izkušenj lahko marsičesa naučimo, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Predvsem pa je važen kontekst, ki nam omogoči razumevanje epidemioloških procesov in trendov, kar pomeni tudi priložnost za ponovno analizo švedske družbe.

nato pa je v oktobru sledila erupcija in je zajela tudi države oz. regije, ki v prvem valu niso bile prizadete (višegrajske države, zlasti Češko, nenavadno hitro se je epidemiološka slika poslabšala v Sloveniji).

Glede na trenutno število umrlih v prvem in drugem valu (stanje na dan 25. november) za covidom-19 (in upoštevajoč še druge podatke iz Corona Worldometra in drugih baz, kot so število okuženih, število pacientov na intenzivni negi) bi lahko naredili naslednjo razdelitev:

• Države z manj kot 100 umrlimi na milijon prebivalcev. Sem spadajo v Evropi Norveška, Finska, Islandija, Latvija, Estonija, Ciper (razen Latvije imajo manj kot 70 mrtvih na milijon prebivalcev). V Aziji epidemija ni pustila velikih opustošenj (bolj izrazito v Iranu in Armeniji, trend naraščanja je v Indiji). Nenavadno majhne posledice imajo zlasti v vzhodnoazijskih državah – na prvem mestu je Kitajska, če naj verjamemo uradni statistiki. Druge države (Tajvan, Singapur, Hongkong, Južna Koreja in Japonska) izkazujejo manj kot 20 umrlih na milijon prebivalcev. Malo so prizadete tudi afriške države (razen Južnoafriške republike) ter Avstralija in Nova Zelandija.

• Več kot 100 umrlih in manj kot 300 imajo Grčija, Slovaška, Litva, Danska, Nemčija, AvŠvedski model upravljanja z epidemiološko krizo ni nekaj, kar bi bilo vredno posnemati. Menim, da se bo mantra vodilnega epidemiologa, češ da švedska strategija temelji na vzdržnem modelu, ki je naravnan na dolgotrajno spopadanje z novim koronavirusom, ne pa na strogih ukrepih, kmalu izkazala za iluzijo. strija. Izven držav EU sem spadajo Srbija, Belorusija, Rusija in Ukrajina, Turčija.

• Naslednja kategorija obsega države z več kot 300 umrlimi in manj kot 600 na milijon prebivalcev: Irska, Hrvaška, Madžarska, Slovenija (trenutno 577 umrlih na milijon prebivalcev, kar je največ v tej skupini), Poljska, Romunija.

• Tu so države, ki imajo med 600 in 900 umrlih. Gre za vse atlantsko-mediteranske države, ki so bile med bolj prizadetimi že v prvem valu (Adam, 2020), od Švedske do Velike Britanije, Italije do ZDA izven Evrope. Pred kratkim je v to kategorijo padla tudi Češka (700 umrlih na milijon prebivalcev). Tu je tudi večina držav Srednje in Južne Amerike (Mehika, Brazilija, Ekvador, Čile, Bolivija …). Poleg njih še Črna gora ter Severna Makedonija in Bosna in Hercegovina.

• Več kot 900 umrlih: tu sta dve izrazito različni državi, Belgija (1370 umrlih na milijon) – ki je najbolj prizadeta v svetovnem okviru – ter Peru (1075 umrlih) v Južni Ameriki. V zadnjem tednu se jima je pridružila Španija. V Peruju se stanje umirja (kar je pomembna informacija), v Belgiji pa (še) ne. Najbolj prizadet, in to prav dramatično, je Bruselj, tako rekoč naše glavno mesto, vendar se EU obnaša, kot da gre za normalno situacijo.

Značilnosti švedske družbe – med stereotipi in novo realnostjo

Omenili smo že suverenizem – to je težnja po ohranjanju glavnih vzvodov odločanja v rokah (lastne) države in domače elite. Ni rečeno, da gre za zapiranje, zlasti gospodarsko je možna velika odprtost, tudi glede migracij ali aktivnosti v mednarodni politiki, vendar strogo z vidika nacionalnega interesa. Pri Švedski (podobno velja za Dansko, ne pa za Finsko) se to kaže v njeni dokaj pasivni vlogi v EU in tudi v tem, da ta država implicitno in de facto (ne vedno de iure) nasprotuje večji stopnji integracije. Konkretno je ta država sprejela odločitev, da se ne vključi v evroobmočje. V nasprotju z višegrajskimi državami, ki jih obtožujejo suverenizma in nacionalizma, ne vodi kulturnega boja z vodstvom EU. Suverenizem je osnovni okvir, ki določa in spodbuja eksperiment s covidom-19 oz. švedski odklon od EU in tudi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ta pa se do švedskega suverenizma in revizionizma obnaša izrazito dvolično. Ta sonderweg je seveda povezan z notranjo politiko in politično kulturo, ki temelji na občutku izjemnosti in posebnosti.

Drugi pomembni in za razumevanje švedske strategije obvladovanja pandemije pomemben dejavnik je konsenzualizem. Velja, da gre za državo/družbo konsenza z visoko stopnjo zaupanja v politične institucije (in tudi medsebojnega zaupanja). Zdaj pri nekaterih švedskih intelektualcih in znanstvenikih prihaja do spoznanja, da ta vidik ni nujno samo pozitiven, da lahko povzroča pretiran konformizem. O tem priča izjava sekretarja švedske kraljevske akademije znanosti, Görana Hanssona, ki pravi: »Morda imamo Švedi preveč kulture konsenza …« in pristavlja, da za znanost to ni dobro (v Vogel, 2020, o tem tudi Pierre, 2020). To je razvidno v visoki podpori javnega mnenja za vladno in Tegnellovo strategijo obvladovanja epidemiološke krize, čeravno je ta strategija bila v prvem valu izrazito neuspešna, trenutno pa tudi ne gre po načrtih oz. kot je predvidevala.

Zdaj pa se – sicer z zamikom glede na druge evropske države – spet pojavljajo negativni trendi. To ne vpliva niti na samo strategijo niti na njene nosilce. In ravno v tem, da se po inerciji konsenza ohranjajo pristopi, ki očitno zahtevajo korekcije, nasprotniki epistemološkega revizionizma prevladujočih ekspertnih in znanstvenih teles vidijo glavni problem švedske družbe (več o tem v Vogel, 2020; Pierre, 2020 ter Sajovic, 2020).

Konsenzualizem je v tesni zvezi s predstavo o tem, da Švedska kot država blaginje socialdemokratskega tipa ljudem zagotavlja varnostno mrežo in beneficije, ki jih državljani drugih držav nimajo ali jih imajo v manjši meri. To bo v grobem držalo, vendar je v zadnjih dvajsetih in več letih gotovo prišlo do mnogih sprememb in reform, ki so skrčile obseg države blaginje, so pa tudi šle v smer »neoliberalizma«. Gotovo je napačno mišljenje ali stereotip, da je švedska družba sinonim za enakost in majhno razslojenost. Podatki (gini1 in gini2) kažejo, da so sicer plačne razlike relativno majhne (vendar ne tako majhne kot v Sloveniji), so pa razlike v premoženju izjemno visoke (seveda dosti višje kot pri nas). Prav tako je prišlo do privatizacije prej državno vodenih institucij, kot so domovi za starejše in šole. Tako naj bi zasebne (»svobodne«) šole, ki pa so javno financirane (z vavčerji), zdaj obiskovalo 20 odstotkov učencev (Crouch, 2019).

Pomemben vidik švedske družbe je tudi uporaba meritokratskih kriterijev pri upravljanju s človeškimi viri. Sicer lahko sklepamo, da dolga vladavina in hegemonija socialdemokracije pomeni tudi tveganje za klientelizem, vendar ne moremo zanikati, da je ta družba tehnološko in inovativno zelo močna in po mnogih kazalnikih vodilna v tem smislu v EU. To recimo kažejo poročila European Innovation Scoreboard (Evropska inovacijska lestvica). To velja tudi za znanost in visok delež populacije, ki ima zaključeno terciarno izobrazbo.

V tej zvezi velja podčrtati epistemološki revizionizem, ki zanika nekatera dejstva ali zakonitosti, ki jih zagovarja mednarodna znanost. Najbolj eklatanten primer je nošenje obraznih mask kot zaščite pred okužbo. Zdravstvene oblasti ne samo, da ne priporočajo mask, ampak jih odsvetujejo. To je seveda v nasprotju s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Prej smo omenili Tegnellovega predhodnika Johana Gieseckeja v pozitivnem smislu, zdaj ga moramo v negativnem. Kot nasprotnik nošenja mask in zagovornik ideje čredne imunosti je bil letos kljub temu imenovan na visoki položaj v WHO. Je to zaradi tega, ker Švedska velja za enega večjih donatorjev te in drugih humanitarnih organizacij? Spet to lahko interpretiramo kot nevaren precedens ali pa kot težnjo po pluralizmu znanstvenih resnic in mnenj oz. soobstoju različnih epistemoloških skupnosti.

Kljub sedanjemu stanju, v katerem zaznamo načelo konsenzualizma tudi v znanosti in stroki, pa so se ravno tu že zgodaj spomladi pojavili

Epidemija covida-19 je bržkone zmes tako naravne nesreče kot družbenih odločitev, je nevarnost in tveganje. Nevarnost bomo do neke mere odpravili s cepivom ali novimi zdravili, toda tveganje za ponovne izbruhe podobnih epidemij ostane, če ne spremenimo naših odločitev in življenjskega sloga na različnih ravneh. zametki opozicije, ki nasprotuje švedskemu znanstvenemu revizionizmu oz. zahteva prevetritev oz. zaostritev zdaj preveč neobveznih ukrepov ali celo njihovo odklanjanje (maske). Nasprotniki uradne strategije in epistemološkega revizionizma so večkrat nastopili v javnosti. Znana je skupina »22«, ki zdaj vključuje 50 znanstvenikov in 150 podpornih članov, ki nastopajo pod imenom Vetenskapsforum Covid-19 (Znanstveni forum za covid-19). Potem je bilo več peticij (eno je aprila podpisalo dva tisoč strokovnjakov). Res pa so njihova prizadevanja manj odzivna v medijskem prostoru. Celo več: nekateri nasprotniki Tegnella in Gieseckeja poročajo o tem, da jih imajo v okolju, kjer delajo, za nergače in nevarne za družbo, obstajajo celo informacije, da so nekateri izgubili službo (Vogel, 2020). Podobno naj bi veljalo za ljudi, celo zdravnike, ki nosijo maske: gledajo jih postrani.

Kako se bo švedski model oz. eksperiment končal? Gotovo bo prišlo do korekcij. Po drugi strani pa je mnogo odvisno od tega, kako bo potekala diskusija v znanosti in stroki. V tem smislu je na mestu zaupanje v švedsko meritokracijo in znanost, tako naravoslovno oz. biomedicinsko kot tudi družboslovno, da bo preprečila padec v konsenzualno enoumje.

Sklep

Lahko rečemo, da se o operativnem vodenju strategije od Švedov ne moremo dosti naučiti. V tem pogledu so neprimerno bolj zanimive sosede Švedske, kot so Danska, Finska in Norveška (ter Islandija). Te so pa res – vsaj do zdaj (14. novembra) in kot izhaja s seznama petih skupin držav – uspešne v spopadanju s covidom-19. Pa brez epistemološkega revizionizma! Prav tako so podobno uspešne baltske države, zlasti Estonija in Latvija. In seveda na vzhodnem Mediteranu Ciper, tudi Grčija zaenkrat dobro obvladuje epidemijo. Enako velja (vsaj za zdaj) za Slovaško. So pa to – razen slednje – geografsko gledano otoške ali geografsko obrobne evropske države. Glede na to, da je Slovenija v hudi epidemiološki krizi in stiski – in tudi ni razvila nobenega uporabnega modela –, bi se morala pospešeno učiti od omenjenih držav, pa tudi od držav, ki so doživele erupcijo epidemije, pa so jo, kot kažejo zadnji podatki, ustavile (Češka, Slovaška). Resnici na ljubo moramo reči, da je v tem trenutku epidemiološka slika Švedske v drugem valu precej boljša od naše, kar pa bolj govori o dramatičnosti stanja v Sloveniji in ne toliko o uspešnosti prve.

Zaključimo z mislijo, da je švedski model upravljanja z epidemiološko krizo v krizi in ni nekaj, kar bi bilo vredno posnemati. Menim, da se bo kmalu pokazalo, da je mantra vodilnega epidemiologa, češ da švedska strategija temelji na vzdržnem modelu, ki je naravnan na dolgotrajno spopadanje z novim koronavirusom, ne pa na strogih ukrepih, iluzija. Konkretno: ali si lahko predstavljamo, da ignoriranje nošenja mask oz. zapoved nenošenja mask traja še nekaj mesecev? Vse kaže, da bo kmalu prišlo do personalnih sprememb v ekspertni ekipi in do zaostritve ukrepov. ●

Dr. Frane Adam, sociolog in publicist

Foto Fredrik Sandberg/AFP ● Stockholm novembra letos