Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Če želiš razumeti, kako deluje svet, te mora zanimati ogromno stvari
Novo knjigo, ki jo je za slovenski trg prevedel Branko Gradišnik, je David Epstein zastavil precej bolj na široko in kompleksno. Razpon je izjemno natančna, globoko vpogledna in za razumevanje športa, politike, znanosti posla in umetnosti zelo pomembna zgodba o ključni vlogi raznoraznežev – po Gradišniku – v času hiperspecializacije.
Na začetku profesionalne kariere vas je vleklo v znanost. Obenem ste se intenzivno ukvarjali z atletiko. Po spletu okoliščin ste pristali v (vrhunskem) novinarstvu. In zadnjih nekaj let v pisateljevanju. Tudi vi ste dokazano uspešen raznoraznež. Vas je za pisanje Razpona navdahnila tudi osebna izkušnja?
Med staranjem opažam, da večina mojih projektov izhaja iz radovednosti. Da je vedno bilo tako. In da, moj razpon je še kar širok in gotovo je na izbiro teme vplivala tudi osebna izkušnja s preklapljanjem iz enega v drugi svet. Ko sem iz znanosti prešel v novinarstvo, so me kolegi novinarji dojemali kot znanstvenika, celo specialista. Prestop iz znanosti v novinarstvo je bil za mojo profesionalno pot izjemno pomemben. Med znanstveniki nisem izstopal, bil sem navaden. V novinarstvu pa je bilo hitro drugače, saj sem vanj vstopil iz čisto drugega sveta; z drugačnim znanjem. Zato sem hitro začel veljati za posebnega, nenavadnega. Začel sem skakati iz teme v temo in izredno uživati v tem.
Morda prelomen trenutek je bil, ko so me kot novinarja povabili na konferenco skupaj z legendarnim pisateljem Malcolmom Gladwellom na bostonsko univerzo MIT. Razpravljalo se je o razvoju atletov. Gladwellove knjige sem dobro poznal, še posebej njegovo tezo o pomembnosti zgodnje specializacije in tudi znamenitega pravila 10.000 ur. Lotil sem se raziskave in ugotovil, da pri številnih vrhunskih športnikih Gladwellove trditve ne držijo. Podatki se preprosto niso ujemali. Svojo raziskavo sem predstavil na odru. Gladwell, takrat sva se prvič srečala, je pozorno poslušal, potem pa pristopil k meni in dejal, da imam prav. Da se podatki res ne ujemajo. Dogovorila sva se, da se bova o tem resno pogovorila. Tako sva postala tekaška partnerja in sva še danes. To je bil verjetno začetek Razpona. In knjiga se tu tudi začne. Zdaj sva z Malcolmom, ki je zelo odprtega duha, na podobnih frekvencah.
Prvo poglavje knjige je namenjeno študiji dveh obratno sorazmernih primerov – teniškega velikana Rogerja Federerja in legendarnega golfista Tigerja Woodsa. Federer je v otroštvu treniral vse možne športe, kar je razširilo njegovo motoriko in ga utrdilo. Tiger je od malega, od svojega drugega leta, specialist. Oče ga je uril v golfista in uspelo mu je. Kako da ste izbrali prav njiju? Kaj ju druži? Mimogrede – del o Federerju me je spomnil na čudovit esej pokojnega Davida Fosterja Wallacea, prav tako navdušenega tenisača. Tudi Roger Federer se je – tako kot bolj ali manj vsi mi, na taki ali drugačni ravni – sčasoma specializiral. V mislih sem imel več imen, primerov. Iz športa, znanosti, posla … Začeti sem želel z imeni, ki jih vsi poznajo. A poznajo jih le kot odrasle, kot končne izdelke. Ne vemo pa, kako in zakaj so postali to, kar so.
Z Gladwellom sva na tisti konferenci razpravljala prav o Tigerju Woodsu. On ga je predstavljal kot pravilo, jaz kot izjemo. S podatki sva prišla precej bliže k temu, da je kot super zgodnji specialist dejansko izjema. Pravilo pa je, vse bolj, Federer. Ali denimo košarkar Steve Nash. Med skupnimi teki sva imela debato Roger proti Tigerju. Iz tega je nastalo tudi prvo poglavje knjige.
Pri Federerju me posebej navdušuje njegova dolgoživost. Tudi sam je v nekem intervjuju po zmagi na zadnjem odprtem prvenstvu Avstralije dejal, da je prav ukvarjanje z različnimi športi močno pripomoglo k njegovi uspešnosti in trajnosti. Prebral je Razpon in potrdil mojo tezo. Dodal je, da ga raznoraznost ščiti tudi pred izgorevanjem, pred pretreniranostjo. Ob tem sem se spomnil na znameniti cirkus Cirque du Soleil. Njihovega primera nisem uvrstil v knjigo, a je izjemno zanimiv. Prav vsi njihovi nastopajoči so izurjeni atleti, v vsaj treh različnih športih, da se razširi njihova motorika. Pogovarjal sem se z njihovim glavnim fizioterapevtom in povedal je, da je pri njih za tretjino manj poškodb kot drugje, ravno zaradi raznolikosti športov.
V Športnem genu omenjate čudežni primer slovenske smučarske tekačice Petre Majdič. V Razponu bi se lahko našlo mesto tudi za Primoža Rogliča, ki se je iz odličnega smučarskega skakalca šokantno pozno – glede na pravila igre – razvil v najboljšega kolesarja na svetu, v morda najbolj selektivnem in napornem športu.
Poznam Primoževo zgodbo, več ljudi me je opozorilo nanj. Fascinantna je. Ampak ji za zdaj, iskreno, nisem posvečal veliko pozornosti. Morda v prihodnje. Primož si vsekakor zasluži resno analizo. In takih primerov je veliko več, kot si mislimo. Obstaja nekaj takega kot zmožnost dosega, največkrat si ne damo priložnosti, da bi izkoristili ves svoj potencial. Zanima me, koliko je tam zunaj športnikov, ki bi jim lahko uspelo nekaj takega kot Primožu. Takih, ki preprosto niso poskusili dovolj športov, da bi ugotovili, v katerem so najboljši, v katerem so doma.
V Veliki Britaniji in Avstraliji, zadnja leta pa tudi na Norveškem, so opravili veliko delo z raznovrstnostjo športov v otroštvu in najstništvu. Brez prisile, le otrokom in mladim so ponudili več priložnosti. Temu se je reklo transfer talenta: namesto da bi pri zgodnji selekciji tiste, ki niso bili v vrhu, metali iz ekip ali pa jih pošiljali domov, kot se pogosto dogaja, so jih preusmerili v druge športe. To se je izkazalo za superuspešen projekt, tudi na olimpijski ravni. Spomnite se samo zadnjih zimskih olimpijskih iger v Južni Koreji, kjer je bila norveška reprezentanca preprosto fantastična. To je bila, proporcionalno, najboljša predstava katere koli olimpijske ekipe v zgodovini. Potencial raznoraznosti – generalizacije – v športu je enormen, potrebno bo le več sistematičnosti.
Se bo že v bližnji prihodnosti končne sposobnosti športnikov določalo vnaprej – se bojite, da bi bila selekcija lahko še bolj kruta, neizprosna, mehanska? To se že dogaja. Veliko interesov vodi v to po mojem mnenju napačno smer. Starši v tem vidijo finančno priložnost. Da o korporacijah niti ne razpravljava.
Preden sem se preselil v Washington, sem živel v New Yorku. Pod mojim oknom je bilo nogometno igrišče, kjer so trenirale deklice do sedmega leta starosti. Klub deluje v mestu z devetimi milijoni prebivalci, z ogromno nogometnih klubov. A zaradi poslovnih interesov in starševskih ambicij so deklice potovale po celotni državi, ves čas. Vse v imenu zgodnje selekcije in specializacije. To nikakor ni dobro, a tega bo vedno več. Odrasli lahko v tej igri namreč veliko zaslužijo. V Evropi mislite, da nogomet v Ameriki ni priljubljen. Pa še zdaleč ni tako. Nasprotno. Pri mladih je najbolj priljubljen šport, pri deklicah in dekletih pa sploh. Veliko denarja je v igri, tudi v srednjih šolah in na univerzah. Nivo malce pade le na elitni ravni. Nogomet je priljubljen tudi na ulicah, razvila se je močna kultura futsala, plažnega nogometa, klasičnega malega nogometa. To me veseli – gre za diverzifikacijo. Toda žal zmaguje zgodnja specializacija. Združene države gredo pri športu žal v povsem drugo smer kot Norveška.
In zdaj nekaj ne povsem drugega: primer slikarja Vincenta van Gogha, ki je vse do zadnjih let življenja menjal zanimanja in poklice ter bil v vsem, česar se je lotil, neuspešen, je naravnost čudovit. Od poraza od poraza v končno zmago. Našel se je – in bil uspešen – šele v pozni jeseni sicer kratkega življenja. Je v današnjem svetu kratke pozornosti in pandemične patologije takojšnje gratifikacije kaj takega sploh možno?
Van Goghov primer je tudi zame eden najljubših. Nanj sem naletel v fantastični biografiji Van Gogh: The Life, ki sta jo napisala Steven Naifeh in Gregory White Smith. A Van Goghov primer je resnično izjemen, skrajen. V slikarsko šolo se je vpisal šele pri triintridesetih letih, umrl pa je že štiri leta kasneje … Nora zgodba.
Pravkar sem v sodelovanju s spletnim zaposlovalnim portalom LinkedIn prišel do podatkov, da je za uspešnega izvršnega direktorja podjetja najbolj pomembno – seveda to velja za ZDA – število različnih služb in poklicev, ki jih je ta opravljal. LinkedIn zdaj ljudem, ki želijo nekoč postati vodilni v velikih podjetjih, svetuje, naj se preizkusijo v različnih poklicih in okoliščinah. To je na glavo postavilo njihov koncept, ki je temeljil na specializaciji. A podatki so stvari spreobrnili. Zelo podobno je v tehnoloških podjetjih, kjer so vse bolj zaželeni ljudje z različnimi in ne specialističnimi tehničnimi znanji. Tudi v pisanju je tako – od stripov do romanov, pomembno je (po)znati čim več žanrov. Ne gre le za to, da imaš v škatli več različnih orodij, ampak tudi za radovednost; za odprtost za stalno učenje in napredovanje, rast. Takšen pristop je prej ali slej nagrajen.
❝ V Veliki Britaniji in Avstraliji, zadnja leta pa tudi na Norveškem, so opravili veliko delo z raznovrstnostjo športov v otroštvu in najstništvu ... Namesto da bi pri zgodnji selekciji tiste, ki niso bili v vrhu, metali iz ekip ali pa jih pošiljali domov, kot se pogosto dogaja, so jih preusmerili v druge športe. To se je izkazalo za superuspešen projekt.
Bralca vodite prek primerov raznoraznežev – generalistov – v športu, umetnosti, znanosti, poslu … Ali nekaj takega kot karakter ali osebnost torej sploh obstaja? Kakšno vlogo imajo pri specializaciji ali generalizaciji izobrazba, družina, okoliščine?
To je srce te zgodbe. Zakaj imam občutek, da me vodite proti izjemni knjigi Predanost (UMco), ki jo je napisala Angela Duckworth? Nedavno sem bil na njeni delavnici. Po dolgih raziskavah je ugotovila, in s tem se popolnoma strinjam, da je v to, kam se splača vložiti svojo predanost oziroma zagrizenost, treba vložiti vsaj deset let odraslega življenja. To odstopa od njene knjige, je precej radikalno. Ko si v formi, takšni ali drugačni, je to posledica predanosti. Je predanost sama po sebi. Predanost je veliko bolj stanje kot znanje ali veščina.
To se je do zdaj zamenjevalo. Šlo je za metodološko napako, po mojem mnenju. In to dokazuje tudi zadnje pisanje Duckworthove. Le treba je najti svoje polje predanosti. Treba je raziskovati, odkrivati. Da, otroci imajo vse hujše težave s pozornostjo. A potem naletijo na izredno kompleksno, turbo kognitivno računalniško igro in ji posvetijo vso svojo pozornost. Predanost. To je super. Četudi bi si mi, starši, želeli, da bi jo usmerili kam drugam …
Karakter se kaže povsod, od športa do znanosti. In je stabilen. A v različnih kontekstih deluje različno. Nekateri so grobi v športu in nežni doma. Nekateri so strašno asocialni na delovnem mestu in izjemno družabni v nočnem življenju. Nekateri so superpogumni v vojnah, a prestrašeni v šoli. V službi sprejemajo kritiko, doma pa je ne …
Razpon sem drugič bral ravno v času ameriških predsedniških volitev. Kaj je mogoče reči o specialistih in raznoraznežih v politiki? Takole, na prvo žogo, se je zdel Donald Trump, ki je – sicer bolj ali manj neuspešno – počel že veliko različnih stvari, raznoraznež, Joe Biden pa po desetletjih v politiki specialist. Toda občutki tu varajo, mar ne?
Sem v Washingtonu. Pod mojim oknom poteka slavje zaradi Bidnove zmage. Vesel sem, a ostati moramo na preži.
Huh, res ne vem, kaj je Donald Trump. Raznorazneži so zame ljudje, ki so radovedni, so raziskovalci. Ki jih zanima ogromno reči. On pa deluje popolnoma neradovedno, kolikor je le mogoče neradovedno. Nič ga ne zanima. Vsekakor ga ne morem uvrstiti v svojo teorijo raznoraznežev. V očeh dela svojih volivcev je celo neke vrste specialist – če je znal voditi nepremičninski imperij, naj bi znal voditi tudi državo, so ponavljali. Neumnost. To je velika napaka, ki jo tako velikokrat zagrešimo v primeru ljudi, za katere menimo, da so v nečem strokovnjaki – čeprav tega v Trumpovem primeru za trgovanje z nepremičninami ni mogoče reči …
Če želiš razumeti, kako deluje svet, te mora zanimati ogromno stvari. Moraš biti izjemno radoveden. In ne, Trump to nikakor ni. Je antiteza pravega raznorazneža. Podobno je z ljudmi iz sveta visoke tehnologije. Če jim je uspelo tam, bi jim moralo uspeti tudi drugje, je mogoče velikokrat slišati. Zakaj? To ne drži. Trump je pred tremi leti podpisal izvršilni ukaz o prehodu šolstva k usmerjenemu izobraževanju. V današnjem svetu je to hudo narobe. Nekoč si se naučil upravljati s strojem in to delal do konca službenih let. Ali pa v šoli ves čas predaval isto snov. Zdaj pa je svet popolnoma drugačen, neverjetno hitrejši, zahteva takojšnje prilagoditve; širok nabor uporabnega znanja. Fahidiotizem je mrtev.
❝ LinkedIn zdaj ljudem, ki želijo nekoč postati vodilni v velikih podjetjih, svetuje, naj se preizkusijo v številnih poklicih in okoliščinah. To je na glavo postavilo njihov koncept, ki je temeljil na specializaciji. A podatki so stvari spreobrnili.
Svet se, pišete, pospešeno hiperspecializira. Kako je v kakofoniji impulzov mogoče ohraniti – pridobiti – odprtost duha in misli? Je še prostor za erudite starega kova, kot je bil denimo Charles Darwin, tudi sam raznoraznež? Njegov primer prav tako predstavite v knjigi. Znanstveniki v 19. stoletju so morali vedeti vse o vsem, o čemer je bilo tedaj mogoče kaj vedeti. Glede na omejenost virov in znanja so bili superraznorazneži; bili so naravoslovci in družboslovci hkrati, od tod precej holističnosti v njihovem razumevanju sveta. Kdo je danes intelektualec?
Danes je seveda veliko težje vedeti … vse. Po drugi strani pa je lažje kot kadar koli vedeti in izvedeti več kot kadar koli. Medmrežje je čudežno, ljudje pa ga, sodeč po raziskavah, uporabljajo na dva načina. Del ljudi ga primarno uporablja za zabavo. Sledijo le
ljudem s podobnimi zanimanji in mnenji in tako ustvarjajo mehurčke. Del ljudi ga primarno uporablja za informiranje in širjenje znanja. Brez interneta bi za vsako svojo knjigo porabil deset let raziskovalnega dela, zdaj pa imam z nekaj kliki na voljo vse znanje tega sveta, ne da bi se mi bilo treba preseliti v knjižnico. Dejansko živimo v zlati dobi za intelektualce najširšega tipa in kar nekaj jih poznam. Proporcionalno vemo najmanj, dejansko pa daleč največ v zgodovini. In dostop do znanja je tako prekleto lahek in udoben: še pred tridesetimi leti nikakor ni bilo tako. Tedaj smo bili bliže viktorijanski Angliji kot pa silicijevi dolini.
Charles Darwin je recimo za časa življenja prebral vse resne knjige tistega časa. Že dolgo tega ne more več nihče. Informacij, znanja in vedenja je ogromno – tudi to sili v specializacijo, celo zelo zelo ostro specializacijo.
In tu svojo vlogo igrajo tudi algoritmi … Absolutno in vse bolj, od vsiljevanja potreb do definiranja zanimanj. To je zelo agresiven proces. Univerza MIT je, mimogrede, pred kratkim opravila raziskavo in dokazala, da so ljudje, ki na družbenih omrežjih širijo svoja znanstva prek meja svojih zanimanj in območja udobja, veliko bolj uspešni pri prijavljanju na znanstvene projekte in tudi v poslu, saj tako, drugače od ljudi, ki bivajo v socialnih mehurčkih, pridobivajo širino. Raznoraznost … To prepoznavajo tudi algoritmi – socialno in vsebinsko omejeno aktivnost vržejo na vrh facebookovega zidu ali twitterja, denimo. Samo pomislite, kako drugačno je nakupovanje knjige v knjigarni ali na Amazonu. Kup kupljenih knjig je zaradi algoritma hočeš nočeš povsem drugačen. Knjigarna širi, algoritem oži. Zato se je treba truditi tudi v digitalnem svetu. Delovati je treba izven svoje domene, nujno. Ne smemo biti pretirano izbirčni kuratorji svojih družabnih omrežij.
Ko ravno govoriva o algoritmih: kako bo po vašem mnenju razvoj umetne inteligence vplival na karierne možnosti in tudi na izbiro zanimanj?
Že vpliva, močno. In še močneje bo. Izobraževalni sistem v Združenih državah in Veliki Britaniji temelji na učinkovitosti. Na »krojaštvu«. Do konca industrijske dobe je to delovalo sijajno. Najprej trening, potem delo. Zdaj je tega konec. Nove generacije se bodo morale učiti – in prilagajati – vse življenje. Temu bi se moral hitro prilagoditi tudi izobraževalni proces. Algoritmi so se že. Ali pa se bo, med drugim, še bolj skrhalo družbeno tkivo. Ljudje se bodo počutili vedno bolj odvečne. A služb za vse življenje – tudi v največjih podjetjih – ne bo več. Na trg dela ne bo več mogoče vstopati z idejo, z željo po stalnosti. To je lahko tudi zelo osvobajajoče. A za to je treba hitro vzpostaviti sistem starostno neomejenega, lahko dostopnega raznovrstnega izobraževanja. Na globalni ravni.
❝ Raznorazneži so zame ljudje, ki so radovedni, so raziskovalci. Ki jih zanima ogromno reči. Donald Trump pa deluje popolnoma neradovedno. Nič ga ne zanima. V očeh dela svojih volivcev je celo neke vrste specialist – če je znal voditi nepremičninski imperij, naj bi znal voditi tudi državo, so ponavljali. Neumnost.
Ob radovednosti veliko omenjate tudi strast, ki je velikokrat zelo podcenjena gonilna sila številnih naših dejanj. Kako jo je mogoče uvrstiti v teze, ki jih predstavljate v Razponu?
Strast je lahko odločujoč dejavnik pri dosežkih in tudi pri kvaliteti življenja. Včasih ljudje postanejo strastni, ker so v nečem dobri. Ali pa so v nečem dobri zato, ker so se tega lotili s strastjo in predanostjo. Da, v vsakem primeru je vloga strasti podcenjena, od športa do umetnosti, od posla do znanosti. Če si v nečem strasten, ti je to – ne glede na to, kako težko je to delo ali šport – veliko lažje početi. Strast je neke vrste portal. Sam pri sebi sem to odkrival sproti. Ko sem začutil, da izgubljam čas, sem se lotil česa drugega. Najprej znanost, zelo strastno na začetku. Znanstvenik bom, sem si rekel. Toda na Arktiki sem med raziskovalno odpravo spoznal, da me bolj kot res ozko in specifično delo znanstvenika zanima veliko več. Hotel sem izvedeti več o svetu in to deliti z ljudmi. V znanosti tega nisem našel, v pisanju za revije pa, seveda na znanstveno podlago. Takoj, ko sem se lotil novinarskih prispevkov, sem začutil srečo in – veliko strasti. Ta me še vedno drži. Raziskujem, iščem, premikam se. Morda najdem nekaj drugega, nekoč.
Za večino Nobelovih nagrajencev je značilno, da imajo nadpovprečno število hobijev. Da niti slučajno niso fahidioti. Kaj nam to pove?
Še več – sodeč po raziskavi je možnost, da bo imel Nobelov nagrajenec resen hobi, kar dvaindvajsetkrat večja kot pri povprečnem državljanu! Ko je bil Razpon že objavljen, mi je prijatelj, družboslovec, poslal raziskavo, ki dokazuje, da je vaša poklicna kompetentnost višja, če vaš hobi ni povezan z vašim delom. In obratno. Za širino gre! To je osnova radovednega uma. To bi moralo biti pomembno, dolgoročno sporočilo za vse nas.
Absolutno – in moralo bi biti prisotno v jedru izobraževalnega procesa!
Se strinjam. A ne želim ničesar predpisovati … Ljudje se razvijamo različno, me pa zelo skrbi, da se karierna delitev marsikje začenja že pri sedmih letih. Priložnosti je treba ustvarjati, čim več, čim širše. Oženje možnosti je poguba. Kako naj otrok ve, kaj bi zares rad počel v življenju? Občutek hitrega učenja se dokazano ne spreminja v dolgoročno znanje.