Navijači brez Trumpa

Izgubili so najmočnejšega med njimi. Tistega, za katerega so vendar vedeli, da je nepremagljiv, da ima največ letalonosilk in najimpozantnejšo vojaško moč, največ multinacionalk in kapitala in lahko najvulgarneje razkazuje moč, s katero se še vedno ponaša država na vrhu piramide, poosebljenje »svobodnega sveta«. Donald Trump je bil zanje center političnega univerzuma, s porazom so izgubili navdih, podporo, zagon.

Milijoni ljudi se veselijo njegovega odhoda, v Evropi so ga prezirali politiki in državljani, a so tudi taki, ki so neskončno razočarani. V Trumpa so investirali svoje politične upe, stavili so na njegov drugi predsedniški mandat, niso imeli plana B. Čeprav se Joe Biden še ni niti vselil v Belo hišo, pravzaprav še ni niti izvoljen za predsednika, že komaj čakajo, da se bo demokratski stanovalec čez štiri leta poslovil. Bolsonari in orbáni so odslej bolj sami in manj trdni, izgubljajo zaščito najpomembnejše institucije, predsednika Združenih držav Amerike.

Populizem se ni začel s Trumpom, on je samo njegov najbolj prostaški izraz. Italija ga je izumila že s Silviem Berlusconijem, Viktor Orbán na Madžarskem je na oblasti več kot deset let, Andrzej Duda je predsednik Poljske od leta 2015. In vendar se z odhodom aktualnega predsednika stvari spreminjajo.

Štiri leta so se skrivali v njegovi senci, opogumljal jih je v najtežjih trenutkih, dajal zavetje in ponujal prijateljsko oporo, ko je šlo za poglavitne cilje: razbijanje Evropske unije in konfliktne odnose z Brusljem in Berlinom, spodbujanje in negovanje strahov pred priseljevanjem, muslimani in islamom, legitimiziranje avtokratskega oprijema oblasti, normaliziranje političnih pojmov, kot so »ukradene volitve«, in demoniziranje »liberalnih medijev«. Trump je bil neformalni voditelj bizarne desne internacionale nacionalistov in suverenistov, njeni glavni evropski izpostavi sta režima na Madžarskem in Poljskem.

Populisti, ki so prijateljevali z njim, se lahko pripravijo na bistvene spremembe, je ta teden pisal Wall Street Journal in izpostavil razkol med zahodnoevropskimi članicami, ki slavijo demokratsko zmago, in geopolitično šibkejšim evropskim vzhodom, kjer številni občudujejo zdajšnjega predsednika. Slovenski premier se v članku pojavlja v družbi iliberalnih populistov iz nekdanjega komunističnega bloka, ki niso več »del zmagovitega globalnega trenda«. Zdaj, ko je Trump poraženec, ne bodo več mogli igrati na njegovo karto, z Bidnovo zmago so se znašli v defenzivi.

Poraz je udarec za stranke ekstremne desnice, ki niti niso tačas na oblasti, kot na primer Nacionalni zbor Marine Le Pen in Liga Mattea Salvinija, aktivno podporo izgubljata tudi vladi v Varšavi in Budimpešti. Čeprav odhajajoči predsednik ni nikoli vzpostavil resnih stikov s temi strankami in vladami, jih je odkrito podpiral in na neki način normaliziral, legitimiziral. Steve Bannon, eden najvplivnejših ljudi, ki so obdajali Trumpa, in njegov nekdanji vodilni strateg, se je sprehajal po evropskih prestolnicah in novačil nacionalpopulistične sile za projekt razgrajevanja Evropske unije. Pred lanskimi volitvami v evropski parlament si je vztrajno prizadeval za oblikovanje transverzalne povezave skrajno desnih strank.

Prihod Joeja Bidna v tem smislu prinaša novo realnost, bodoči predsednik zanje ne bo razgrinjal rdeče preproge. Administracije v Washingtonu rade vzdržujejo dobre odnose z evropskim vzhodom, bivši komunistični svet je bolj lojalen Združenim državam kot združeni Evropi, glede tega ni pričakovati sprememb. Toda demokratska garnitura ne bo podpirala držav, ki spodkopavajo vladavino prava, napovedala je vračanje k vrednotam liberalne demokracije in zagovarjanju človekovih pravic. Biden se je nedvoumno opredelil glede Poljske in Madžarske, ju umestil ob Belorusijo kot primer »totalitarnih režimov«. Ne glede na razvpite defekte in večno oportunistično zunanjo politiko ZDA smo lahko v preteklih štirih letih opazovali, kako še bolj škodljiv lahko postane ameriški odnos do sveta, ko začne predsednik dejavno podpirati avtoritarne režime in njihove voditelje.

Multilateralist in internacionalist Biden bo namesto iregularnih poti, ki jih je prek Bannona utiral Trump, znova vzpostavil dialog in privilegirano partnerstvo z Evropsko unijo, najprej z nemško kanclerko Angelo Merkel in tudi s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Čeprav od novih transatlantskih odnosov ni mogoče pričakovati veliko – v članku, objavljenem v reviji Foreign Affairs, je Biden omenil Evropo le mimogrede –, bodo desnosredinske politične sile v Evropi bolj na obrobju.

Če so si nekateri na celini domišljali, da imajo tako rekoč neposredno zvezo z Belo hišo, se je mednarodni kontekst zanje spremenil. Recimo za madžarskega premiera Orbána, enega od Trumpovih najbolj odkritih privržencev, iz pragmatizma ga je podpiral od vsega začetka, lani je bil nagrajen s srečanjem v Ovalni pisarni. Če se spomnimo na razvpito Orbánovo izjavo letošnjega februarja v njegovem nagovoru naciji – »mislili smo, da je Evropa naša prihodnost; zdaj vemo, da smo mi prihodnost Evrope« –, v zdajšnjih mednarodnih okoliščinah zveni nekam votlo.

Globalne sile, Putinova Rusija, Bolsonarova Brazilija ali Erdoğanova Turčija, so v drugačnem položaju, mali akterji pa so se znašli na čistini. Srbski predsednik Aleksandar Vučić, ki goji zamere do nekdanjega podpredsednika iz časa Obamove administracije, je brž potarnal, da bo z njim težko shajal. Janezu Janši je s čestitko zmagovalcu Donaldu Trumpu končno uspelo, da je pri nečem »prvi in edini«, kot se je posmehnil WSJ, premierova reakcija je sramotna in komična hkrati, očitno je prišla »iz trebuha« nekoga, ki ima težave še s čim, ne samo s hitrimi prsti.

Zanimivejši je vpliv novembrskega poraza na populizem nasploh. Spodkopava na primer Orbánova prizadevanja, da bi postal globalna persona. Madžarski voditelj si je v preteklih letih pridobil veliko pozornost in Madžarska je začela igrati nesorazmerno pomembno vlogo v mednarodnih medijskih in političnih debatah. Med begunsko krizo je bila na neki način avantgarda, znanilka poti oziroma pohoda ksenofobije v Evropi,

»zid pred barbari« je gradila pred Trumpom.

Ambicije madžarskega premiera so sčasoma postajale večje, stremel je za nečim širšim od nacionalnega in v mnogočem mu je uspelo. Voditelje, ki imajo podobne težnje kakor on, je drzno navdihoval in jim brezsramno razkazoval, da je mogoče znotraj Evropske unije vzpostaviti avtoritarno vladavino in pri tem celo ohraniti celo kožo. Politiki, kot so Orbán pa tudi Salvini, Janša, ki so zdaj videti kot Trumpove mažoretke brez pihalne godbe, so naenkrat ostali brez botra v Washingtonu.

A Trump ni izgubil volitev zaradi svoje avtoritarnosti, rasizma in ksenofobije, temveč zaradi pandemije. Ostaja na prizorišču, ne bo kar izginil, več kot triinsedemdeset milijonov glasov je močno sidro v ameriški politiki, kar bo moral upoštevati tudi Biden, obenem ostaja tudi referenčna točka za somišljenike. Če je kak povezovalni sentiment med podporniki Alternative za Nemčijo, Nacionalnim zborom v Franciji, Ligo v Italiji, britansko stranko Ukip, poljsko Zakon in pravičnost in madžarskim Fideszom, potem je to neskončno občudovanje Trumpa.

Poraz jim jemlje zagon, videli so ga kot svojega naravnega voditelja, dokler je bil tu, so se počutili nepopisno močne. Pa vendar njegov odhod iz Bele hiše ne pomeni konca populizma. Populistični način razmišljanja in konservativna politična podpora se ne bodo spremenili, morda bodo samo postali nekoliko manj agresivni.

Predvsem pa ostajajo vsi razlogi, ki napajajo populizme: družbene spremembe, povezane z globalizacijo, socialna neenakost, deindustrializacija, stagnacija plač, razkol med urbanimi in ruralnimi okolji, povečane migracije. Še vedno je preveč ljudi frustriranih, ker so izgubili ekonomski in družbeni status, in zanje se politični establišment ne zmeni. Trump je dajal napačne odgovore, vendar je načenjal legitimna vprašanja.

Evropske populiste je letos potisnil na obrobje koronavirus, nekateri so izgubili tla pod nogami, saj za probleme v državi niso več mogli kriviti priseljencev in islama, zdravstvena kriza je strnila javno mnenje okrog državnih voditeljev. Negotovo je, kako bo vnaprej. In splača se več razmišljati o razlogih, ki so omogočili Trumpov mandat, in tudi o tem, da se utegne čez štiri leta pojaviti novi trump, mogoče bolj civiliziran, nevarnejši od sedanjega. Ta predsednik ni bil samo proizvod rasizma in seksizma, temveč tudi političnega establišmenta, ki ne zna več nagovoriti dejanskih frustracij ljudi. ●