Kako do države z uspešnim inovacijskim ekosistemom

V Sloveniji smo premalo inovativni: po lestvici EU za lani smo kar dve odstotni točki pod povprečjem osemindvajseterice, ko gre za trženje novih izdelkov na novih trgih, pa smo celo 14 odstotnih točk pod povprečjem. Še vedno smo miselno v preseženem linearnem inovacijskem modelu, po katerem je treba zagotoviti dobro znanost, ki bo tako rekoč samodejno omogočila uspešne inovacije in konkurenčno gospodarstvo.

Vnaprednih gospodarstvih se je že pred leti uveljavil sistemski inovacijski model, ki zahteva celovito okolje in učinkovite instrumente državne politike ter kvalitativno drugačno vključenost in sodelovanje vseh akterjev, a zato daje nesporno bogatejše rezultate. V tem modelu se razvije inovacijska skupnost, ki jo sestavljajo tesno povezani inovacijski akterji iz gospodarstva, akademske sfere, civilne družbe pa tudi iz politike.

Danes so v ospredju inovacije: na trgu sprejeti novi izdelki in storitve, ne pa invencije: novosti in izumi, ki pa (še) niso sprejeti na trgu. Treba je takoj poudariti, da je dobra znanost vsekakor potreben pogoj za napredek sleherne družbe in gospodarstva, ne pa tudi zadosten. Žal mnogi izumi nikoli ne dočakajo svoje afirmacije kot inovacije, včasih tudi iz razlogov, ki niso v skladu z interesi družbe – a to je tema za širšo družbenopolitično razpravo.

Vodilni mednarodni poznavalec inovacijskega sistema švedski profesor Charles Edquist je na posvetu, ki ga je konec oktobra ob sodelovanju SID Banke in Javne agencije za podjetništvo izvedlo Slovensko inovacijsko stičišče, SIS EGIZ, opozoril, da predstavljajo inovacije od 75 do 90 odstotkov rasti produktivnosti. Če tega ne upoštevamo, se ne smemo čuditi, da pri nas slabo dvigamo produktivnost, in to velja po ugotovitvah poročila Umarja tako za mala kakor tudi večja podjetja. Tudi to govori v prid zaključku, da gre v Sloveniji v prvi vrsti za sistemske razloge za premajhno inovativnost.

Koliko zaostajamo?

Mednarodne uvrstitve Slovenije o tem zelo jasno govorijo. Če pogledamo našo uvrstitev med 137 državami na globalnem inovacijskem indeksu (GII), smo v obdobju 2010–2020 padli s 26. na 32. mesto med 137 državami.

Posebej pa zbuja skrb – poleg tega – še naša neučinkovitost: samo po vložkih (inputih) smo na 29. mestu, po rezultatih (outputih) pa celo na 39. mestu! Globalno je naša konkurenčnost vse šibkejša, tržno priznan zaslužek na uro pada, in da bi ohranjali približno enak življenjski standard, moramo delati vedno več! Na primer, delovna obremenitev raziskovalcev se je samo v letu 2018 glede na leto prej povečala kar za 8,2, za preostale zaposlene pa za 4,5 odstotka.

Že pred nekaj leti smo v kategorizaciji držav članic EU iz druge kategorije nazadovali v tretjo kategorijo (»zmernih inovatoric«). Poročilo evropske komisije European Innovation Scoreboard 2019 ugotavlja, da smo po inovacijski zmogljivosti v obdobju 2011–2018 zabeležili najhujši padec med državami EU, skupaj z Romunijo.

Kot ugotavlja zadnje poročilo Umarja o produktivnosti, ta narašča v zadnjih letih počasneje kot v obdobju pred krizo 2008–2011. Medtem ko je naš BDP na prebivalca po kupni moči v obdobju 2008–2018 padel z 90 na 89 odstotkov povprečja EU, pa je pri produktivnosti relativni padec še hujši: s 84 na 83 odstotkov povprečja EU. Glavni razlog za to je vse slabša kapitalska podprtost delovnih mest in s tem tehnološka opremljenost. To kaže na nizko akumulativnost podjetij, ki nimajo moči za investicije, priliv tujega kapitala pa je šibak (lani priliv samo 456 milijonov dolarjev – skupna vrednost 18 milijard, v Avstriji pa 205 milijard dolarjev – na prebivalca razmerje 9000 : 22.000 dolarjev).

Že sicer neugodni kazalci inovacijskih dejavnosti Slovenije vse zadnja leta vztrajno slabšajo, in namesto da bi krepili na znanju zasnovano konkurenčnost, dobiva slovensko gospodarstvo čedalje bolj značilnosti kvazikolonialne ekonomije, ki se preživlja s prodajo resursov, ki jih pač ima – kar je v našem primeru kvalitetni človeški kapital (po uvrstitvi Svetovnega ekonomskega foruma, WEF, ohranjamo 9. mesto med 150 državami). Njegove cene pa seveda ne določamo sami, ampak vse ostrejša mednarodna konkurenca (ta pa določa povprečno vrednost opravljenega dela na uro v Sloveniji na 18,1 evra, na Danskem 43,5 evra, v Avstriji 34 evrov, povprečje EU28 pa 27,4 evra). Če pogledamo produktivnost na zaposlenega v letu 2017 – EU28 je 100 –, dosegamo mi indeks 81,9, Danska 114,8, Avstrija pa 116,2. Dodana vrednost se je v obdobju 2005–2018 v Sloveniji povečala za 167 odstotkov, v Avstriji za 171, na Češkem pa za 188 odstotkov. Ko se primerjamo s sosednjo Avstrijo, je naša povprečna produktivnost za 30–40 odstotkov slabša, v nekaterih predelovalnih dejavnostih pa že vrsto let celo 200 odstotkov slabša.

Kako se vse to odraža v akademski sferi?

Število raziskovalcev na javnih univerzah je v zadnjih desetih letih upadlo za okoli 20 odstotkov, plače realno nazadujejo, denarja za raziskovalno opremo ni – kar vse škoduje kvaliteti R&R-dejavnosti in tudi študija. Za financiranje visokošolskega študija namenjamo le 0,23 odstotka BDP, povprečje EU pa znaša 0,46 odstotka. Ne smemo se čuditi, zakaj naše univerze padajo na lestvicah kakovosti. Pravzaprav bi se morali čuditi, da ne padajo še bolj.

Hkrati pa smo beležili vse večji odliv možganov (v Avstriji, Nemčiji in Švici ta »brezplačni priliv« seveda z veseljem sprejemajo), nam pa je odhod okoli 25.000 srednje in visoko izobraženih kadrov v desetih letih povzročil veliko kadrovsko luknjo in neposredno izgubo najmanj dveh milijard evrov, dolgoročno pa še veliko več. V tem obdobju smo se iz države brain gain pretvorili v državo brain drain: iz uvoznice možganov v državo, ki se bori z odlivom možganov. Še do danes tega problema ne obravnavamo dovolj odgovorno!

Po podatkih Agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) za obdobje 2008–2018 beležimo po relativnem faktorju vpliva publikacij 98 odstotkov, po skupnem inovacijskem indeksu le 80 odstotkov, po prijavah (ne še registriranih) patentov pa le 34 odstotkov (razmerje med vlogami in sprejetimi evropskimi patenti je skoraj 2:1). Če pa vzamemo registrirane triadne patente (ZDA, EU in Japonska) – torej zaščito našega znanja na glavnih svetovnih trgih –, beležimo celo absolutno nazadovanje: 18 leta 2005, 13 leta 2010, 10 leta 2015 in le 5 leta 2018 (za primerjavo, čeprav bistveno večji državi: leta 2015 beleži Avstrija 462, Švica pa celo 1210 teh patentov).

Razlogi za zaostajanje

V naši raziskovalni strategiji (RISS) smo zapisali, da bomo po deležu skupnega financiranja R&R glede na BDP dosegli celo 3,5 odstotka, javni delež pa 1,2 odstotka BDP. Dejansko pa smo bili z vlaganji v R&R leta 2013 na 2,6 odstotka BDP, nakar smo padli na 1,8, lani pa dosegli 2 odstotka BDP – s tem, da je delež gospodarstva dosegel že 73,8 odstotka porabljenih in 61,4 odstotka vloženih sredstev. Posledično pa smo beležili naslednje gibanje deleža javnega dela R&R financiranja v odnosu na BDP: še pred leti je šlo z 0,52 na 0,36 odstotka in lani beležimo 0,45 odstotka BDP. Vedeti pa moramo, da je znotraj tega okoli polovica evropskih sredstev. To samo po sebi sicer ni nič narobe, če bi to bila dodatna sredstva, ne pa nadomestek za proračunska sredstva, ki bi jih država morala vlagati v inovacije (povprečje javnih vlaganj za EU države je okoli 0,8 odstotka BDP). Tudi po evropskem inovacijskem pregledu smo po deležu skupnih javnih vlaganj pod povprečjem EU, daleč najbolj pa zaostajamo pri trženju novih proizvodov – kjer se pravzaprav inovativnost najbolje odraža.

Verjetno najpomembnejši omejitveni dejavnik naše inovativnosti pa je problem nerazvitosti finančne infrastrukture. Prek Slovenskega podjetniškega sklada je na voljo sicer dragocena, a bolj skromna podpora mladim podjetjem, medtem ko se mnoga inovativna podjetja z velikim potencialom rasti – a z omejenim fiksnim kapitalom – od bank ne morejo nadejati potrebnih kreditov. Zato ne preseneča, da je delež bank v podjetniškem kapitalu pri nas le 20-odstoten – povprečje EU pa znaša 40 odstotkov. Najslabše je stanje na področju rizičnega kapitala (tega je v Evropi šestkrat manj kot v ZDA, kjer je v obdobju 2007–2016 porasel s 25 na 38 milijard evrov, v EU pa v istem obdobju padel s 6,7 na 6,1 milijarde evrov). V Sloveniji je tega kapitala – v odnosu do BDP – še šestkrat manj kot v EU! Letošnje poročilo GII nam za rizični kapital daje oceno 3,9 – kar je najnižja ocena med vsemi desetimi področji inovacijskega ekosistema. Potem ni čudno, da morajo naši mladi podjetniki inovatorji iskati kapital po svetu in jim ga k sreči nekaterim tudi uspe dobiti (letna ocena je okoli 150 milijonov dolarjev).

Po dostopu do kreditnih sredstev ima Slovenija v GII najnižjo, to je 94. mesto glede na vseh 87 kriterijev, hkrati pa banke »sedijo« na več kot 20 milijardah evrov. Zakaj ne zaupajo domačim podjetnikom inovatorjem in mislijo, da bodo zaslužile več s plasiranjem na tujih denarnih trgih? Vrsta napačnih ukrepov je zamajala zaupanje ljudi v že sicer zelo omejen slovenski trg kapitala, in kot ugotavlja prof. Lojze Sočan, smo po kvaliteti upravljanja kapitala celo slabši od povprečja v južni Evropi.

V splošnem pomanjkanju finančnih virov ima slovensko gospodarstvo zdaj manj izposojenih sredstev kot v zadnjih dvajsetih letih. To dejstvo pove marsikaj. Hkrati pa postaja država vse bolj zadolžena, kar tudi ni dobro.

Že sicer neugodni kazalci inovacijskih dejavnosti Slovenije se zadnja leta vztrajno slabšajo, in namesto da bi krepili na znanju zasnovano konkurenčnost, dobiva slovensko gospodarstvo vse bolj značilnosti kvazikolonialne ekonomije, ki se preživlja s prodajo resursov, ki jih pač ima – kar je v našem primeru kvalitetni človeški kapital.

Kako do inovacijske družbe in gospodarstva?

Bilo bi zelo enostransko, če bi govorili samo o odgovornosti politike in pomanjkanju denarja za raziskovalno dejavnost – kar je sicer več kot skrb zbujajoče za našo prihodnost. Prav tako se moramo namreč vprašati, ali razpoložljiva sredstva koristimo optimalno in ali je naša inovacijska dejavnost dovolj učinkovita. Tudi tukaj je veliko upravičenih kritičnih pripomb, a kaj ko vsak od podsistemov (gospodarska združenja, javne univerze, raziskovalni inštituti) izvaja na sistemske odločitve tak vpliv, da je potrebne spremembe zelo težko sprejeti in izvajati. Vsak ima pravico zastopati svoje neposredne interese, a ne na škodo skupnih interesov – to velja še posebej v sodobni, visoko kompleksni družbi.

Kot rečeno uvodoma, je veliko znakov, da je pri nas še vedno prisotna že presežena paradigma linearnega inovacijskega sistema. Verjetno ni naključje, da imamo mi le svet za znanost in tehnologijo, ki ima poleg tega bolj simbolično vlogo, Švedi pa imajo od leta 2015 ob tem še svet za inovacije, ki ga vodi predsednik vlade! V njem je pet ministrov in deset svetovalcev iz različnih sfer. Gre za delovno telo, nobenih sporočil za javnost in državni sekretarji se sestanejo posebej, da se dogovorijo, kako uresničiti dogovorjeno.

Kot je povedal na posvetu prof. Edquist, ki je premiera osebno nagovoril za ta korak in je tudi sam član sveta, so doslej na svetu največ govorili o dveh temah: o deležu javnih sredstev v zagotavljanju rizičnega kapitala kot podpora inovativnim projektom ter o funkcionalnih javnih naročilih. Ta ključna tematika težko pride na dnevni red našega sveta za znanost in tehnologijo.

Na posvetu smo zvedeli, da se je švedska vlada – ki kot v večini držav za javna naročila porabi 10–15 odstotkov BDP – opredelila, da bo s temi naročili čim bolj podpirala inovacijsko dejavnost. To že nekaj let predlaga članicam tudi evropska komisija, a se le slabo upošteva. Namreč če vlade objavljajo tako imenovana produktna naročila, ostaja malo prostora za inovatorje (saj se razpisuje specifična oprema, proizvodi ali storitve, ki so na trgu že uveljavljene). S tako imenovanimi funkcionalnimi naročili pa vlada opredeli potrebo oz. problem, ki ga želi rešiti, domači inovatorji pa imajo priložnost razviti nove rešitve, tehnologije in proizvode. To pa švedske vlade seveda ne ovira, da za znanost in raziskave – poleg tega – namenja kar 3,5 odstotka svojega BDP.

Pri nas se ne vprašamo, ali imamo dovolj kvalitetnih profesorjev, da bodo na (pre)številnih javnih univerzah usposabljali študente za izzive 21. stoletja in radikalne spremembe na trgu dela. Ker ni tako, bi morali vse skupaj povezati v mrežo z imenom Slovenska univerza – po vzoru v svetu že dolgo vodilne University of California. To je že pred leti predlagal tedanji rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Stane Pejovnik, a se odlična pobuda še do danes ni prijela. Poljska vlada pripravlja združenje raziskovalnih inštitutov – po nemškemu modelu Fraunhofer. Zavedajo se tudi, da brez kritične mase (čeprav niso majhna država) ne bodo sposobni zmagovati na evropskih natečajih za financiranje raziskovalnih projektov. To je tudi naš problem, pa ne ukrepamo in se tako odpovedujemo pomembnim sredstvom in partnerstvom. Povezovanje javnih univerz v ZDA je po zveznih državah zakonska obveza, v zasebnem sektorju pa konsolidacije potekajo podobno kot v gospodarstvu. Tudi v razvitejšem delu Evrope to ni več tabu – dober primer je Francija, verjetno pa ni naključje, da so tam tudi že ustanovili inovacijski svet po švedskem vzoru.

Pravi koraki v pravo smer

Kot je bilo ugotovljeno na posvetu, se vendar tudi pri nas začenjajo številne aktivnosti, ki so vsaj povezane z nujno rastjo inovativnosti. Slovenska inženirska akademija, ki je gostila sekretariat posveta, že vrsto let pripravlja tozadevne letne analize, Slovenska akademija znanosti in umetnosti je ustanovila svoj svet za razvoj, ki se povezuje s številnimi inovacijskimi dejavniki. Združenje Manager je z ekonomsko fakulteto pripravilo širšo analizo o potrebi krepitve produktivnosti, združenje predelovalne industrije pri GZS je izdelalo svojo strategijo itd. Upati je, da bo tudi nova verzija razvojne strategije Slovenije naravnana bolj inovacijsko in da bo bolj jasno identificirala ključna prednostna področja, na katerih lahko gradimo našo večjo mednarodno konkurenčnost.

Z rezultati posveta dodatno ohrabreno bo Slovensko inovacijsko stičišče okrepilo svojo delovno skupino za inovacijski ekosistem, da bi pomagali uresničiti čim več od predlogov, poslanih vladi. Naštejmo glavne pobude, ki so jih podprli udeleženci posveta:

● V treh do šestih mesecih pregledati, kaj od ključne zakonodaje je treba spremeniti, da postanemo država z uspešnim inovacijskim ekosistemom (na primer zakon o javnih zavodih).

● Dvigniti javno financiranje inovacijske dejavnosti na 1,2 odstotka BDP v letu 2022, financiranje javnih univerz pa na 0,40 odstotka BDP.

● V letu 2021 reaktivirati dejavnost TIA (morda znotraj agencije Spirit) in uvesti razdelitev dejavnosti z ARRS (ob močnejšem proračunu za znanstvenoraziskovalno dejavnost).

● V drugi polovici 2021 ustanoviti sklad za strateške inovacijske projekte (v višini vsaj 500 milijonov evrov – ob koriščenju evropskih sredstev), upravljanje sklada zaupati SID banki kot vodilni razvojni banki ter zagotoviti bistveno več sredstev za delovanje Slovenskega podjetniškega sklada.

● Do sredine 2021 uvesti ustrezno delitev pristojnosti med ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter ministrstvom za gospodarstvo (ministrstvo za izobraževanje je pristojno za univerze in ministrstvo za gospodarstvo za inovacijsko delovanje gospodarstva).

● Čimprejšnja ustanovitev vladnega sveta za inovacije pod vodstvom predsednika vlade (po švedskem modelu).

● Diferenciranje stopenj davčnih olajšav za R&R-stroške podjetij: naročila zunaj 100 odstotkov, interno 80 odstotkov.

● University of Slovenia – predlog za mrežo javnih univerz.

● Reaktiviranje sheme mladi raziskovalec v akademski sferi in mladi raziskovalec v gospodarstvu s podvojenim proračunom v letu 2021.

● Uvesti prakso funkcionalnih javnih naročil, ki dajejo pomembno spodbudo domačim inovatorjem za iskanje izvirnih rešitev za aktualne probleme. ●