Delo (Slovenia) - Sobotna Priloga
Dar, najdražji in najprvobitnejši element povezovanja v občestvo
Ljudje vsako leto po svetu zapravijo milijarde za nakup dragocenih in manj dragocenih daril. A zamislimo si primer oglaševanja daril v parih: darili sta povsem različni (eno darilo je knjiga, drugo parfum ali pa eno je ura in drugo letna naročnina na izbrani časopis), pri čemer je eno darilo manj dragoceno od drugega, darili imata lahko kakšno skupno vez, a ta ni preveč očitna, lahko pa tudi ne – takšni darili kupimo za isto osebo, pri čemer dražje darilo prihranimo in najprej podarimo manj dragoceno. Zakaj?
Vsako leto ob najpomembnejših dogodkih ali pomembnih dosežkih, kot so diploma, nova služba ali kak drug pomemben dan, kot so božič, novo leto, valentinovo in podobno, dobimo darilo. Zagotovo takoj razmišljamo o tem, da je treba darilo ob naslednji priložnosti povrniti. V naravi darila je, da kroži in se oplaja. Toda ali ni zanimivo, celo fascinantno, da o darilu razmišljamo kot o protiuslugi oziroma nečem, kar je treba povrniti, po možnosti še z obrestmi vred, se pravi več, kot smo dobili?
Ali ste že kdaj pomislili, da je v vračanju večjega darila čutiti kosanje in tekmovalnost, s katerim hočemo pridobiti čast in ugled pa tudi čustva, kot so naklonjenost, prijateljstvo, ljubezen? Ste morda kdaj razmišljali, da se v dejanju darovanja morda skriva gesta privolitve povezovanja v občestvo? Ste morda vedeli, da je izmenjava darov družbeno konstitutiven element in da je to vseskozi obči družbeni pojav, v katerega smo vpleteni vsi člani skupnosti povsod po svetu?
Dati, sprejeti, povrniti
Ko je Marcel Mauss preučeval sodobne arhaične družbe v Tihem oceanu, Avstraliji in Severni Ameriki, je ugotovil, da te ne menjajo le dobrin in bogatih kovin, ampak tudi usluge: vljudnosti, gostije, praznike, simpozije in podobno, kakor piše v Eseju o daru (1996). Te usluge in povračilne usluge potekajo prostovoljno z darili, četudi so, kakor se že sliši paradoksno, strogo obvezne. Tem uslugam ali darilom pravimo totalne usluge ali potlači, kar pomeni, da ves klan s posredovanjem svojega poglavarja sklepa darilno pogodbo za vse člane klana. Ta pogodba zajema vse, kar klan ima in kar klan počne.
Mauss pravi, da obstajata dva bistvena elementa potlača: element časti in ugleda kot spremljava povračila daru, od koder črpa svojo potrebo tudi človeška tekmovalnost; in element absolutne obveze, da darove damo, sprejmemo in povrnemo. Slednje tri temeljne oblike (dati, sprejeti, povrniti) sestavljajo pravzaprav osnovno obliko družbene pogodbe. Kdor jih izvršuje, kaže pripravljenost za povezovanje v občestvo in prijateljsko nastrojenost do drugih ljudi in klanov. Logika menjave daril izvršuje proces miru in sodelovanja med ljudmi in klani. V tem vidimo izjemno konstitutivno moč, ki jo je imel dar za družbo, kar ve le malokdo.
Darovi torej krožijo s prepričanjem, da bodo v določenem času povrnjeni, a jamstvo njihove povrnitve ni le sklenjena pogodba, ampak tudi lastnost podarjene stvari. Te podarjene stvari so ponavadi družinske dragocenosti, od katerih se družina le stežka loči (bakri z družinskimi grbi na Polineziji in Melaneziji, tkanine z vzorci klana ali kožne odeje pri severnoameriških Indijancih). Te dragocenosti imajo močno individualnost, svoje ime, kakovost in moč, hkrati pa se »navežejo« na lastnika in hranijo v sebi njegovo individualnost. Tako je vez med darovalcem in obdarovancem podarjena individualna ali skupinska dragocenost, ki pa ni zgolj garancija obveze njegove povrnitve, ampak tudi magično in religiozno načelo bogastva in izobilja.
Ob tem pozabljenem dejstvu individualnosti in osebnem pomenu darila, ki ga darovalec podari, bi lahko v današnjemu času tako proizvajalci daril kakor oglaševalci razvili nove načine izdelave in oblike prodaje. To bi lahko bilo še posebej koristno tudi za založniške in časopisne hiše in njihov marketing. S tovrstnimi novimi ali inovativnimi darili bi darovalci in obdarovanci lahko potrdili pristnost vezi partnerstva, prijateljstva ali kolegialnosti in poslovnega partnerstva.
A kako bi v današnji brezosebni družbi, ki temelji na hitrosti, dosegli takšno individualiziranost, osebni angažma, čustveno in časovno vpletenost? V družbi postmodernizma, ki si je za enega svojih večjih dosežkov pripisala čim manj čustvene vpletenosti (zaradi prepričanja, da so čustva
iracionalni razdiralni afekti, kar seveda ni res) in v kateri se branje meri v minutah? V družbi, kjer ljudje živijo, da delajo (homo laboranes), in ne živijo, da bi delali (homo faber), kakor to imenuje Hannah Arendt v knjigi Vita activa (1996)?
Morda bi to dosegli tako, da bi oglaševalci različnih podjetij in časopisnih hiš izdelali inovativne oglase v smislu »kdor ne pozna svojega prijatelja ali partnerja, ni le ljudomrzen, ampak tudi ozkosrčen«; »to ni le odlična priložnost za nakup stanovanja v večstanovanjskem naselju, ampak tudi izkazovanje spoštovanje naravi in vsem bitjem«; »izdelki Vega izkazujejo mir v družbi in naravi« ali pa »kdor si ne vzame časa za sodobnike, ne pozna prednikov ne prihodnosti«. Ob takšnih sloganih se podobe in raznovrstne misli porajajo hitro in same od sebe in s tem bi lahko podjetja vplivala ne le na vrednost darila in povečanje ekonomije (potrošnje), ampak tudi na vrednote in prepričanja ljudi.
Povrniti z obrestmi vred
Takšnemu pristopu k darilu bi lahko kdo nasprotoval, češ da se vračamo v preteklost in da gre za anahronizem, ki smo ga presegli. A če bi bilo to (povsem) res, potem ljudje darilom in obdarovanju ne bi namenili toliko denarja. Kajti dajanje, sprejemanje in vračanje daru še danes pomeni povezanost in spajanje ljudi in stvari, skupnosti in narave in pomeni tako čustveno kot pravno vez, ki zavezuje in preplete darovalca z obdarovancem in obratno. Še danes namreč velja, da če posameznik, skupnost ali narod ne povrne darila in gostoljubnosti, je to izraz neprijateljstva.
A drugi sprejme dar le, če ga lahko (po)vrne ali kompenzira. Za nameček pa vrača z obrestmi, da bi tako »ponižal« prvega darovalca in pokazal svojo superiornost. Sprejeti in ne povrniti ali ne povrniti več, kot si dobil, pomeni podrediti se, pomeni postati klient ali sluga. »Kazen za neizpolnjeno obvezo vračanja je 'dolžniško suženjstvo',« zapiše Mauss.
Vidimo torej, da v t. i. arhaičnih družbah kopičijo razkošne stvari zato, da bi zapravljali in zavezovali. Vračajo z obrestmi, a zato, da bi pokazali svojo superiornost nad darovalci. Darujejo in vračajo v določenem časovnem roku, ki ga narekuje logika časa, skopuštvo, prepočasnost in častihlepnost pa se usodno maščujejo! Te družbe delujejo s koncepti, ki so si za nas v nasprotju: svoboda daru in obveznost dajanja ter radodarnost in dobiček gredo z roko v roki.
Začetek družbene menjave oziroma ekonomsko-pravnega sistema tako ni v naturalni menjavi, ampak v potlaču, ki ga sestavljajo darila. Dar je najdražji in najprvobitnejši element povezovanja v občestvo; občestvo, ki ni le skupnost posameznikov, združenih v klane ali narode, ampak tudi človeštva s kozmosom. Dar je povezujoči člen triade: kozmos–človeštvo– posameznik (in par).
Kajti kakor Mauss večkrat navaja, zavezujočnost osnovne forme družbene pogodbe izvira predvsem iz povezanosti ljudi s kozmosom (duhovi, bogovi ali kakor koli želimo imenovati metafizično raven). V arhaičnih družbah še danes velja, da sta morala in ekonomija daru med ljudmi v resnici namenjeni duhovom in naravi. »Menjave in pogodbe ne potegnejo v svoj vrtinec samo ljudi in stvari, ampak tudi sveta bitja, ki so z njimi bolj ali manj povezana.«
Enako velja arhaično prepričanje, da lahko ubijanje živali za meso sproži vojne med ljudmi, saj imajo tudi živali duh ali osebnost. Od tod izhaja, da nekomu nekaj podariti pomeni podariti del sebe. V sistemu idej je jasno, da je treba drugemu vrniti, kar je v resnici del njegove narave in substance; ko namreč nekaj od njega sprejmemo, s tem sprejmemo del njegovega duhovnega bistva, njegove duše, pravi Mauss. Tako vidimo, da menjava daru implicira razlastitev tistega »lastnega« daru in zaradi česar se mora vse povrniti v svoj izvor. Lahko bi rekli, da gre tu za nekakšen metafizičen uvid v »počelo« sveta.
Toda Mauss trdi, da protislovna praksa daru ne velja le za arhaične družbe, ampak naj bi bil to temelj tudi naše, zahodne civilizacije, ne glede na to, da na rimsko pravo danes gledamo kot na strogo ločenost med darom in obligacijo, ločenost med osebnimi in stvarnimi pravicami. Vendar če se poglobimo v rimski izraz nexus ali germanski wadium, vidimo, da nujna in recipročna zveza med pogodbenikoma nikoli ni bila utemeljena le s prodajo, ampak tudi z zastavitvijo. Pri vseh vrstah germanskih pogodb (za prodajo ali nakup, za posojilo ali depozit) je veljalo, da je bilo treba obvezno položiti zastavo – neki nedragocen predmet (nož, rokavico ali kovanec) –, ki ga je prejemnik dal izročitelju, izročitelj pa ga je vrnil, ko je dobil plačilo za izročeno stvar. Zastava je pogodbenima strankama omogočila, da sta delovali druga na drugo.
A zastava ni le obvezovala in zavezovala, bila sredstvo prisile nad dolžnikom, ampak je zavezovala tudi čast in avtoriteto prejemnika, ki je bil v podrejenem položaju, dokler se ni osvobodil svoje zaveze/zastave. Tudi v rimskem pravu se je nexus nanašal na dvoje: na res traditio, prodano, izročeno stvar, in na zastavljeno stvar, ki je bila ponavadi brez vrednosti (bakrena palica, rokavica, novčič) in prek katere sta bili pogodbeni stranki zavezani. Pogodbena stranka je bila najprej reus, to je človek, ki je od drugega sprejel res (stvar/predmet) in je zato postal njegov reus, posameznik, ki je s stvarjo povezan z njim. Samo dejstvo, da je imel prejemnik stvar, ga je postavljalo v stanje dolžnika in moralne neenakosti. Tako vidimo, da so tudi zahodni predniki poznali obrazec dar in protidar.
Krog časa
A francoski filozof Jacques Derrida opozori na še en pomemben vidik daru. V eseju Dati čas (1994) poda definicijo daru: nekdo drugemu ali darovalec da darilo obdarovancu, na kratko A da B C-ju. Darilo tako implicira darovalca, obdarjenca, stvar (kot intencionalni smisel ali kot reč/predmet), dajatev in sprejetje. Nikjer nimamo implikacije vrnitve darila. Od kod potem občutek nujnosti njegove vrnitve? In četudi po definiciji tega ne implicira, ljudje pa ga prakticiramo kot povratnega, je to očitno v protislovju s samim seboj, meni Derrida.
Dar se tako, čeravno naj bi bil neekonomski, dogaja in razpleta kot ekonomski, zato Derrida meni, da je darilo po definiciji nekaj, kar se da, ne da bi pričakovali njegovo povrnitev oziroma ne da bi karkoli pričakovali v zameno. A v resnici je darilo nekaj, kar bi moralo demantirati ekonomijo (kroženje dobrin) in čas (metafiziko časa kot kroga), čeprav je, kakor vidimo, hkrati kar najbolj zvezano z njima.
Toda zakaj se dar vseeno pojavi kot takšen? Derrida meni, da zato, ker pojavitev daru odpre temporalizacijo časa, njegovo pripoznanje pa konstituira ekonomijo subjekta. Takoj, ko se dar pojavi, je v času, ki ustvari temporalizacijo, ta pa odpre krog časa, zavezujočnost daru v času.
Kot meni Derrida, je pomen darila pravzaprav bistven za konstituiranje ali vzpostavitev našega jaza kot subjekta. Ta pa potrebuje kroženje in povrnitev, saj mu ravno povrnitev njegovega dejanja omogoča točko, ko se lahko pripozna kot to, kar je – darovalec ali obdarovanec, oziroma mu kroženje in povrnitev omogoča točko samoidentifikacije lastnih dejanj, zaradi katerih se povzdiguje, hvali, baha. Večkrat ko da in večkrat ko dobi to, kar je dal, bolj se poistoveti s svojimi dejanji in gradi svojo podobo jaza na tem. Zato imamo pravilen občutek, da subjekt ves čas računa, četudi (ali ravno ko) podarja – v veliko knjigo računov vpisuje vsak svoj izdatek in prejemek (tudi v ljubezen!). Po Derridaju je subjekt nastal ravno z namenom, da bi ekonomiziral in utilitiziral neekonomski dar, in to je po njegovem prava razlaga vzroka časovnosti – kroženja daru. Kako protislovno, da ravno dar vzpostavi ekonomijo, tekmovalnost, zavist, dolg in prestiž.
V tem smislu lahko razumemo, zakaj je trgovanje z dragimi in manj dragimi darili že od nekdaj tako dobičkonosen posel in zakaj bi bilo primerno vzpostaviti pomembnejši odnos do knjig in branja. In prav zaradi tega, ker je bil darovani predmet del osebnosti ali duše posameznika, so lahko bila darila (predmeti, knjige, ljudje, živali) za vzpostavljanje vezi z drugimi bitji in so izgrajevala občestvo.
Menim, da je ta poduhovljeni vidik enotnosti vseh bitij danes izginil. In to bi lahko prav založbe in njihovi marketinški strategi dodobra izkoristili. Hkrati pa, kakor sem že omenila, bi lahko bil dar – v dobi podnebnih sprememb, krize zaradi novega koronavirusa, kulturne, ekonomske in socialne neenakosti, občutka osamljenosti in skrbi – znova za vzpostavljanje prijateljskih in občečloveških vezi, založniki in založniške hiše pa bi lahko imeli pri tem odločilno vlogo, ko bi s svojimi duhovitimi inteligentnimi oglasi privabili in opozorili ljudi, da bi z nakupom daril knjig v parih (zdaj tudi lahko bolje razumemo pomen darila kot para, ki že s številom opozarja na vez) šlo več kot za običajno obnavljanje vsakoletnih rutiniranih obdarovanj ob praznikih in pomembnih dogodkih – nakup darila in obdaritev bi pomenila pomembno vez z obdarovancem in vsemi bitji povsod in pomembno ozaveščenost o soodgovornosti za lastna dejanja in delovanja na različnih ravneh življenja. ●
Ali ni zanimivo, celo fascinantno, da o darilu razmišljamo kot o protiuslugi oziroma nečem, kar je treba povrniti, po možnosti še z obrestmi vred, se pravi več, kot smo dobili?