Minister za kulturo Vasko Simoniti naj odstopi zaradi laži

Delo, 30. oktobra

Spoštovana dr. Ignacija Fridl Jarc, dogodek, o katerem je govor 30. oktobra v mojem pismu z naslovom Minister za kulturo Vasko Simoniti naj odstopi zaradi laži, so medtem že prekrili drugi dogodki in je v bistvu že pozabljen. Pa vendar se mi zdi potrebno odgovoriti na vaše zanikanje, da bi se g. minister zlagal, ko je avtorje inštalacije pred ministrstvom obdolžil, da mu strežejo po življenju oziroma pozivajo k njegovi likvidaciji.

Vaš odgovor 21. novembra v PP29 me ni prepričal. Če bi res verjeli, da moj očitek ministru ne drži, bi ga preprosto zanikali in navedli kak prepričljiv argument za to. Ne bi brez potrebe odgovarjali na dolgo in široko in ne bi navajali dogodkov, ki z mojim pozivom nimajo nobene povezave. Kaj imata s tem tragični zgodbi Mira Petka in vaše mame iz leta 1948? Če se je vaša mama zbala za vaše življenje, se ni zaradi tiste inštalacije, ampak zaradi ministrove in vaše interpretacije. Tudi ne bi omenjali za lase privlečenih primerov groženj, ki so se pojavile ob tem dogodku. Citirate nagnusen primer take grožnje. Kje je bil objavljen? Verjetno ga je zapisal kak anonimni trol na forumu pod člankom o tej temi. Podobnih zapisov lahko najdete na forumih na stotine, največ pa ravno pod članki Demokracije in Nove24TV. Tam bi večina komentatorjev, simpatizerjev trenutne vlade, probleme reševala z nasiljem. Primer benignega poziva k odstopu z grafitom v bližini ministrovega doma pa je že kar smešen. Ne poveste, po čem sklepate, da gre v črki O za odrezano glavo. Ali je bil zraven narisan tudi kak nož ali pa kaplje krvi iz prerezanega vratu? Kaj pa, če je šlo samo za ministrov portret, da se ve, komu je napis namenjen? Portreti pa praviloma predstavljajo »odrezane glave«.

Pri instalaciji, o kateri je govor, ne gre za nikakršno umetniško delo, ki bi ga bilo treba razumeti večplastno, ampak za aktivistično politično izjavo, ki uporabi jezik umetnosti. Ni vsak izdelek, ki uporabi jezik umetnosti, že tudi umetniško delo. Sporočilo te nesrečne instalacije je enoznačno: vi jo vidite kot očitno grožnjo s smrtjo, ker upoštevate samo eno stran tablice z napisom, jaz pa jo razumem kot obtožbo ministra za ubijanje kulturne sfere. Ni važno, ali imajo avtorji prav ali ne, zato je vaše naštevanje, kaj vse je storilo ministrstvo, odveč. Avtorji imajo pač svoje razloge, da mislijo drugače kot ministrstvo. In v to se jaz ne bi spuščal.

Pomembno je le, ali je minister zavestno prezrl drugo možnost interpretacije in avtorje po krivem obdolžil za pozivanje k uboju oziroma atentatu.

Sam sem prepričan, da gre za zavestno laž. Če bi minister in ostali res verjeli v pozivanje k dejanskemu nasilju in uboju, bi reagirali povsem drugače. Pozivanje k uboju konkretnega človeka, še posebej javno, je v kazenskem zakoniku opredeljeno kot kaznivo dejanje. Minister bi moral nemudoma obvestiti policijo, ta pa izslediti avtorje in jih pripreti. Tako pa je samo izkoristil priliko za politikantsko etiketiranje kulturnikov, ki se ne strinjajo z njegovim vodenjem ministrstva. Kri in uboj pa sta močna, čustveno nabita simbola, zelo uporabna v politični propagandi.

Tone Rački, Ljubljana

posreden in problematičen način sporoča, da epidemiološki stroki in znanosti nasploh ne gre zaupati oziroma da se nam nanjo ni treba ozirati. Pri tem pa ta ista pedagoška stroka pričakuje, da bomo njih kot strokovnjake upoštevali.

Izpostavili smo še neustreznost primerjanja Slovenije z drugimi evropskimi državami glede odprtih šol. Vsaka država ima namreč svoje značilnosti. Zato smo mnenja, da je pri nas potrebno upoštevati slovensko stroko.

Predsednik združenja osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan je v istem članku v Delu komentiral, da staršev, ki otrok ne bi poslali v šolo, ni prav veliko. In da gre za manjšo skupino prestrašenih ljudi. Poleg tega se je spraševal o primerljivosti naših strokovnjakov s tujimi.

Po tej poti mu želimo sporočiti, da omalovaževanje zaskrbljenih učiteljev in staršev sodi v domeno njegovih osebnih mnenj, nikakor pa ne v vlogo, ki jo predstavlja. Očitno g. Pečan med obojim ne razlikuje in se čuti poklicanega, da svoja laična osebna mnenja širi v javnosti. Ravno tako se je čutil poklicanega omalovaževati slovensko epidemiološko stroko in javnosti še enkrat pod nos pomoliti tuje strokovnjake. Méni torej, da ve več in bolje od ljudi, ki so se več kot desetletje izobraževali za epidemiologe na medicinski fakulteti in sorodnih ustanovah. Ne pozabimo tudi, da je to ravnatelj, na čigar šoli je pred jesenskimi počitnicami zbolelo toliko učiteljev, da ni bilo moč izpeljati niti pouka na daljavo. In da je to isti g. Pečan, ki se je jeseni levjesrčno boril proti maskam pri pouku.

Žal se nam sredi največje zdravstvene krize v naši generaciji slovenska pedagoška stroka razkriva v luči omejenosti in osebnostne nezrelosti posameznikov, ki jo zastopajo. Kako je prišlo do tega, da je šolstvo pozabilo na svojo širšo družbeno vlogo zgleda in pobudnika solidarnosti med segmenti družbe v času krize? Kakšnih vrednot taka šola uči naše otroke? Če smo res prestrašeni, kot pravi g. Pečan, smo predvsem zaradi pomanjkanja vrednot in samorefleksije znotraj šolstva in družbe. To vidimo kot izjemno zaskrbljujoč družbeni problem, ki nas bo spremljal, ko bo epidemija že zdavnaj izzvenela. Strah nas je tudi katastrofalnih zdravstvenih in ekonomskih posledic prezgodnjega odpiranja šol.

V naši »mali prestrašeni skupini« se starši in učitelji soočamo s križi in težavami pouka na daljavo, tako kot vsi drugi. Mamice vstajajo ob štirih zjutraj, da bi postorile vse, kar dan od njih zahteva. A pri tem ne jamrajo, ker se zavedajo odgovornosti, ki jo imajo do svojih družin in družbe. Zavedajo se pomena solidarnosti sredi krize in z veseljem prispevajo svoj kamenček v mozaiku uspešne zajezitve epidemije. Taki starši so zgled vsem, še najbolj pa svojim otrokom. Zato so tudi njihovi otroci zadovoljni, uspešni pri pouku na daljavo in hvaležni, da lahko več časa preživijo z družino. V času, ko se zdi, da smo kot družba pozabili na duhovne vrednote, so starši, ki mlade generacije učijo pomena solidarnosti in prispevka k dobrobiti vseh, žarek upanja v svetlejšo prihodnost.