Ali resnica in dobri človek še kaj štejeta?

Delo, 21. novembra

V odstavku, kjer avtorica navaja zaskrbljujoča dejstva in povprašuje »v čigavem imenu«, umanjka bistveno: V naši državi velja, da predsednik vlade ni predstavnik vsega ljudstva. Ne izvoli ga »vse ljudstvo« (kakor izvoli predsednika republike in poslance!), marveč je uradnik, ki vodi delo vlade. Lahko je kdorkoli, ki ga po določenem postopku izglasujejo poslanci. Zato nima pravice govoriti »v imenu vsega ljudstva«! Lahko govori v okviru svojih pooblastil (»del in nalog«) in v imenu vlade, za katero je odgovoren.

Andrej Lenarčič,

Ljubljana

PSodeč po razmišljanju Irene Štaudohar v kolumni z naslovom Ali resnica in dobri človek še kaj štejeta? je odgovor pozitiven, dokler naša vest razlikuje dobro in zlo. Dober človek je tisti, ki ne obrekuje drugih, ker opazi predvsem njihove pozitivne lastnosti in jim pomaga, kadar jim lahko. Trudi se za dobrobit čim širšega kroga ljudi. Je zanesljiv, resnicoljuben in sočuten. Zdi pa se, da so dobri ljudje v ozadju zgodovinskega dogajanja, kar postmoderno obdobje zanemarja.

Na to vprašanje se nanaša epska drama Bertolda Brechta iz l. 1943 z naslovom Dobri človek iz Sečuana. Trije bogovi stopijo z neba, da bi poiskali dobrega človeka, če še kje obstaja. V Sečuanu jih sprejme prodajalec vode Vang, ki trka na vrata in poskuša najti koga, ki bi bogovom ponudil prenočišče. Vrata se druga za drugimi zapirajo: nihče nima časa, dovolj prostora, dovolj pospravljenega stanovanja. Vang nazadnje potrka pri mladi prostitutki Šen Te, ki bogove sprejme v svojo sobico. Bogovi so zadovoljni, da so našli dobrega človeka, in Šen Te podarijo nekaj denarja, s katerim si kupi majhno trafiko. Namesto da bi se s trafiko preživljala, Šen Te vsak dan zastonj deli riž in pod streho sprejema lokalne reveže in zajedavce, zaradi česar sama vedno težje živi. Da bi preživela, se Šen Te preobleče se v svojega bratranca Šuj Taja. Le-ta iz trafike ustvari obrat za predelovanje tobaka, v katerem nekdanji Šen Tejini varovanci postanejo izkoriščani delavci. Da bo nesreča še večja, se Šen Te še zaljubi v Sun Janga, sebičnega mladeniča, ki si želi postati pilot, vendar bi za to službo potreboval ves Šen Tejin denar in še več. Skratka: »dobrota je sirota«.

Ni dobrega človeka brez dobrega boga. Descartes rabi predpostavko dobrega boga, da ga ne vara glede osnovnih resnic, Nietzsche rabi novo križanje Dioniza in Kristusa zaradi afirmacij na obnebju biti, Jaspers rabi filozofsko vero, da mu kolikor toliko omogoča orientacijo v svetu nerazumljivih šifer. Jezus pa v duhu pokorščine izreče na križu pretresljivo prošnjo: »Oče, odpústi jim, saj ne vedó, kaj delajo.« (Mt 34) Resnično ne vedo farizeji in ignoranti, pilatovske kričave množice in številni narcisoidni tipi, skratka vsi tisti, ki ne razlikujejo kulture življenja in kulture smrti.

Na prelomu 20. v 21. stoletje je narcisizem iz patološkega postal že normalno stanje. O narcistični kulturi je Christopher Lasch pisal že 1979 (slov. ponatis 2012). Narcisi, ki jih je naplavil povojni čas povsod po svetu, bolj po mestih kot po vaseh, niso sposobni notranje transformacije. Loti Palmer (2019) pa V opoju narcisa pripoveduje svojo osebno zgodbo in navaja primere drugih. Opisuje osebe, s katerimi težko sodelujemo, ker delujejo kot nekakšni »čustveni vampirji«, obenem pa se od njih ne moremo ločiti. Fenomen privlačnosti in odbojnosti je ameriški psiholog Bateson imenoval dvojna vez. Narcisi so po eni strani karizmatični, ker privlačijo z obljubami, po drugi strani pa imajo vedno prav in mora biti vse po njegovem/njenem, ker si ne pustijo do sebe. Na nasprotovanje se odzovejo napadalno, omalovažujejo čustva in mnenja drugih, poslužujejo se neresničnih obtožb, nikoli ne priznajo svojih napak in ne prevzamejo odgovornosti za svoje ravnanje ter ne pokažejo iskrenega sočutja. Narcisi so formalno prijazni, navidez požrtvovalni, urejeni, spoštovani in priljubljeni. Težko jih prepoznamo, dokler nismo ujeti v njihove mreže. Videti je, da so slabe družbene razmere, ki so jih polni stolpci časopisov, le preslikava slabih partnerskih odnosov. Najpomembnejše postane, čigav glas šteje in koliko glasov oz. volilnih lističev je veljavnih za tistega, ki že apriori največ šteje.

Jonathan Haidt v Pravičniškem umu (2013) zagovarja pravičnost za vse in ne le za pripadnike karizmatikov. Knjiga je pisana v duhu francoskega pregovora »vse razumeti pomeni vse oprostiti (fr. tout comprendre c’ est tout pardonner)« in že rimske modrosti, po kateri »naj živi pravičnost, da ne propade svet« (fiat justitia non pereat mundi), prav zato, ker Haidta skrbi, da bo v naslednjih desetletjih ameriška demokracija propadla. Preveč enostranskega pravičništva pomeni premalo obojestranske pravičnosti dobrih ljudi.

Bogomir Novak,

Ljubljana