Znanje jezika v medicini: bodimo razumni

TV-poročila in objave na spletnih portalih so bili 18. in 19. novembra polni nesmiselne novice, kako birokratska realnost ovira tuje zdravnike, ki že delajo pri nas, a dela ne bodo smeli nadaljevati, ker zakon zahteva znanje slovenskega jezika na nivoju odlično /C1/. Kako nesmiselno je bilo zabeleženo metanje žogice odgovornosti z enega odločevalca na drugega, kot v otroškem peskovniku!

Z leti sem vse bolj opazovalec in ne dajem sodb in ocen. Tokratno dogajanje pa me je spomnilo na čas moje specializacije v Nemčiji, kjer je zadostovalo znanje nemškega jezika, pridobljenega v gimnaziji. Tudi pri prevzemu vodstvene funkcije v nemški bolnišnici niso zahtevali preizkusa znanja nemškega jezika. Več let kasneje sem bil povabljen na delo v znano ustanovo z mojega področja, v kateri je strokovni jezik angleščina. Z znanjem angleškega jezika, ki sem ga osvojil z enim tečajem na Delavski univerzi, brez predznanja iz gimnazije, sem strokovno enakovredno sodeloval v razpravah s kolegi in v pogovorih s pacienti, čeprav nisem obvladal njihovega materinega jezika.

November je res morbiden mesec, letos še posebej zaradi korone. Živimo čuden čas, drug v drugega skačemo za vsako malenkost. Veliko zakonov, uredb, aktov in dodatkov je bilo sprejetih v zadnjih mesecih. Kaj ne bi v teh težkih časih z moratorijem zamaknili izpit znanja slovenskega jezika za tuje zdravnike in hkrati spremenili pogoje težavnosti? Izjemne zahteve po znanju našega jezika za visoko usposobljene strokovnjake, kar zdravniki vsekakor so, nas postavljajo prej med bedake kot heroje.

Zavedajmo se, da je popolnost onkraj našega dosega. In za jagodo na torti podatek, da so zdravniki na izpitu C1 pisali eseje o nepremičninskem trgu, čebelarstvu in floristiki ...! Halo, kdo je tu nor!? prof. dr. Miro Denišlič, dr. med.,

Ljubljana