The show must go on! Kaj pa mi?

edtem ko se čas vse bolj spreminja v kalno vodo hudournika, o katerem nič več ne vemo, ali teče hitreje kot kdaj koli, ali pa se vrti v začaranem krogu kot podivjani vrtinec, je mojo pozornost pritegnila reklama, ki traja bori dve minuti. V teh 120 sekundah je zajetih vseh dvanajst mesecev, zaznamovanih z izredno zvedavostjo, izrednim strahom, izredno izolacijo in prav tako izredno povezanostjo z drugimi ljudmi.

Vse minulo leto je namreč zajeto v Amazonovi božični reklami, ki bi ji jaz, če bi bilo to v moji moči, podelila oskarja za najboljšo žensko vlogo, Nobelovo nagrado za psihologijo in olimpijsko medaljo za najhitreje izzvane solze v očeh.

Priznam, zjokala sem se. Reklama (ki so jo deloma posneli na ulicah Ljubljane) je pravzaprav zgodba o 17-letni balerini Tais Vinolo. Najprej jo vidimo, kako se pripravlja na veliko predstavo plesne akademije, ki je prav njej dodelila glavno vlogo. Spremljamo jo, medtem ko neumorno vadi, in razumemo, da v tem trenutku, ki je usodnega pomena za njene baletne ambicije, nima časa za prijetnega mladeniča, ki se vsakič, ko jo zagleda, ustavi in se ji nežno nasmehne.

Nato pa ... nič. Ko prispe pismo z obvestilom, da je zaradi pandemije covida-19 vse odpovedano, se njene sanje razdrobijo v solze in čez njena lica polzijo v blazino.

Nato pa njena sestra družinske člane spodbudi k temu, da za Tais organizirajo solistični nastop na ulici. Sosedom razdeli povabila, naj gledajo skozi okna – in nato se resnično zgodi čarovnija. Prijetni mladenič prek Amazona – in to je pravzaprav edini prizor, v katerem je mogoče prepoznati reklamo – naroči močno baterijsko svetilko in iz svojega stanovanja obsveti balerino v beli oblekici in z bisernim diademom na glavi … in ona pleše, kot da je pod reflektorjem sredi odra, medtem ko v ozadju zveni klasika Queenov – The Show Must Go On.

Po naključju pogledam na koledar in vidim, da pišem to kolumno 24. novembra, torej na obletnico smrti Freddieja Mercuryja, ki je Brianu Mayu, glavnemu kitaristu Queenov, pomagal ustvariti to pesem. Freddie jo je posnel, ko je aids že močno načel njegovo zdravje. May ni bil povsem prepričan, da bo Freddie telesno dovolj močan, da bo lahko odpel pesem, vendar je bil Mercury večji od svojega kratkega življenja in močnejši od prihajajoče smrti. In tako je iz globine svojega že strtega telesa tako prijateljem in oboževalcem kot generacijam, ki se bodo rodile pozneje, sporočil: »Šov se mora vedno nadaljevati!«

Celo takrat, ko sem nam zdi, da ne moremo več igrati, da smo pogumni, celo takrat, ko bi se najraje vdali, in celo takrat, ko več ne vemo, kam gremo, zakaj si prizadevamo biti boljši in kako se bo končala naša predstava, moramo iti naprej.

Singel The Show Must Go On, ki je sicer zadnja pesem na albumu Queenov Innuendo, je bil objavljen 14. oktobra 1991, šest tednov pred Freddiejevo smrtjo. »Mar kdo ve, zakaj živimo?« se sprašuje eden od verzov. »Mar kdo ve, kaj iščemo?« okleva drugi. »Moj make up morda bledi, a ostaja moj nasmeh … Moram zbrati voljo, da grem naprej … Predstava se mora nadaljevati!«

Ponovno sem si predvajala Amazonovo reklamo, v kateri Tais Vinolo pleše na to melodijo. Vse zgodbe, ki jih je slišati v ozadju balerinine drame, so se prepletle

Mv teh dveh minutah neomajne volje, ki nam na ves glas vzklika, za katero predstavo gre v tem primeru. Za tisto življenjsko. Ali, še bolje povedano, za življenje samo. »Gremo naprej!« – odseva z obraza temnopolte balerine nežnih, a odločnih gibov. In že jo vidim, kako se bo vsemu navkljub – ali morda prav zaradi ovir – še toliko hitreje prebila do svoje umetniške identitete. Potem ko se je pred leti preselila v Los Angeles, je ob neki priložnosti pripovedovala o tem, kako je bilo zanjo v francoskem podeželskem okolju, kjer je bila rojena in kjer je odraščala, težko najti zgled, saj ne v njenem okolju ne na televiziji ni bilo niti ene temnopolte plesalke klasičnega baleta, s katero bi se lahko poistovetila.

»Predstava se nadaljuje!« nam vzklika Freddie Mercury iz tiste pandemije, ki je pokosila njega. In zdi se, kot da se v tej močni melodiji združujeta dva virusa, dve obdobji, dva umetnika in njuni tako različni zgodbi, ki sta si kljub temu tako zelo blizu. Kot da postaja uspešnica Queenov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja himna našega trpljenja, oklevanja in strahu, nato pa vnovične želje po tem, da stojimo vzravnani in se ne vdamo, kajti življenje gre dalje. Ne bomo dovolili, da se izgubi njegov smisel, da se pozabi na njegovo lepoto in da ugasnejo luči, pa čeprav imamo zdaj zgolj veliko baterijsko svetilko, kupljeno prek Amazona.

Čeprav Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) virusa hiv in aidsa ni nikoli razglasila za pandemijo, ga v svojih dokumentih imenuje globalna epidemija, kar je najbrž povsem enako. A bistvena podobnost med virusom humane imunske pomanjkljivosti, ki povzroča aids, torej hivom, in koronavirusom, ki povzroča covid-19, torej virusom sars-cov-2, je pravzaprav v tem, da sta bili obe okužbi najprej vgravirani v obstoječo diskriminacijo. Tako se je glede aidsa najprej verjelo, da je to izključno bolezen homoseksualcev in odvisnikov od trde droge, podobno kot se je zdaj dolgo mislilo, da koronavirus ubija predvsem starejše ljudi, ki bi v bližnji prihodnosti tako ali tako umrli.

V obeh primerih se je virus v enaki meri dotaknil tako zavesti kot vesti družbe in izsilil priznanje, da tako spolna usmerjenost kot starost v nekakšni podzavesti kolektivnega primitivizma veljata za krivdo, opredeljeno z določeno biološko nekoristnostjo, ki se pretaka skozi svetovnonazorsko ali tržno prizmo. In ni kaj dosti pomagalo, da se je v obeh primerih izkazalo, da so lahko prav vsi ljudje potencialne žrtve tako enega kot drugega virusa. Človekova strast do diskriminiranja na podlagi teh ali onih meril se je razigrala ob vznožju obeh pandemij, in medtem ko sami pri sebi potihoma prepevamo pesem The Show Must Go On, bi se morali ustaviti in se za dve minuti posvetiti samoizpraševanju, samoanaliziranju in po možnosti samospoznavanju v vseh plasteh popolnoma prebujene zavesti. Ti dve minuti bosta za vse nas dovolj, da se vprašamo, ali smo bili v minulih mesecih povsem osvobojeni občutkov, da je nekdo kriv nečesa, kar ga povsem naravno zaznamuje – denimo zato, ker je star, tako da je treba zaradi njega nositi maske, ali zato, ker je mlad in se ne more pokoriti izrednim zahtevam po samodisciplini?

In potem naj se predstava nadaljuje!

Po svoje je zgodba o mladi balerini, ki pleše po uličnem asfaltu, potem ko je bil njen nastop odpovedan, podobna vsemu tistemu, kar se je s Queeni dogajalo po Mercuryjevi smrti. Tudi člani britanske skupine so dolgo iskali baterijsko svetilko, ki bi osvetlila njihovo genialnost, prizadeto zaradi Freddiejevega odhoda, a še zdaleč ne povsem zadušeno. In preprosto povedano: vse, kar so vedeli, je bilo – show must go on.

Pa vendar, preden naredimo še en korak na poti motene normalnosti in še en zaveslaj skozi ta razburkani čas, ki se nikamor ne premakne, si še enkrat poglejmo Amazonovo dvominutno predbožično reklamo in dajmo na ves glas Queene. In ko sedanji frontman skupine Adam Lambert iz svojega dragocenega grla spusti tisti »on and on«, pomislimo na to, da se mora predstava nujno nadaljevati, in to zato, ker ni bila nikoli končana, ker je ostalo toliko nedodelanega, neizbrušenega, nepopolnega, tako da ta pesem ne govori samo o tem, da se ne smemo ustaviti, predati in prepustiti vsemogočnemu nesmislu, temveč nas poziva, naj še naprej gradimo, še bolj ljubimo in še močneje verjamemo v vse tisto, iz česar se je rodila ta melodija.

Adam je – v nasprotju s Freddiejem Mercuryjem – odkrit, ponosen in samozavesten gej, in tako kot je Tais Vinolo temnopolta, je pač tudi pri njem to tako, kot je, in kakšno zvezo ima to s čimer koli, kar on in ona tako genialno počneta v svetu, ki ga urejajo večinski heteroseksualni beli ljudje? Oba – in to je v vsej tej zgodbi edino pomembno – iz množice okoli sebe izstopata po tem, da je malo vokalistov, ki se ponašajo s takšnim razponom, kot ga ima Adam, in da so redki takšni plesni talenti, kot je Tais. Koža se mi naježi, ko poslušam njega, in vedno znova se zjočem, ko gledam njo. In to je vse, kar vemo o njiju.

In kaj sem med pandemijo izvedela o sebi? Da težje prenašam samoto, kot sem se prepričevala. Da je moj smisel obstoja bolj krhek, kot sem to odločno zagotavljala svojim sinovom in prijateljem. Da se bolj bojim staranja, kot si to želim priznati pred krutim ogledalom. Da se mi zdi popolnoma nepomembno, kdo je bel in kdo črn. In da imam popolnoma enak odnos do tega, kdo je gej in kdo kaj drugega. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje, ali ima rad mačke ali pse. Ali posluša rok ali džez. Ali smuča ali deska na snegu. In predvsem, koliko je storil za to, da živimo v družbi, v kateri se ne postavlja vprašanj o barvi kože ali spolni usmerjenosti.

The Show Must Go On. Preprosto zato, ker še vedno nismo dosegli osebnih ciljev in družbenih idealov. Zato se ne smemo ustaviti, umakniti in s tem izdati samih sebe in svojih otrok. Gremo dalje skozi meglo, po temni cesti, prek mostov, ki se bočijo nad razburkano negotovostjo. Nekdo bo prižgal baterijsko svetilko, naročeno prek Amazona, in v dveh minutah obsijal vse tisto, česar nam ni uspelo izoblikovati v minulih tridesetih letih uživanja v iluziji svobode … ali v teh dvanajstih mesecih soočanja s pretkanim mikrobom. Seveda moramo oblikovati sebe. Čas se bo prilagodil obliki, ki jo bomo izbrali zase, in še naprej hitel dalje, ne da bi se premaknil z mesta. ●