Splačalo se je biti 20 let v Uniji, a priložnosti bi lahko izkoristili tudi bolje

Sem ekonomist, a menim, da bi bilo zelo narobe gledati naše članstvo v EU izključno skozi ekonomska ali še ožje skozi finančna in fiskalna očala. Gre za precej več. Članstvo je Slovenijo vrnilo na mesto v Evropi, katere sestavni del smo vedno bili, in to

Profesor, čez 10 dni bo minilo že dvajset let, kar smo v Evropski uniji. Kako se spominjate obdobja, ko ste v začetku stoletja svetovali tedanji vladi pri pogajanjih za vstop v EU?

Vladi sem svetoval kot član pogajalske skupine, moj mandat pa je bil vezan na horizontalne teme finančnih vidikov vključevanja v EU. Veliko sem sodeloval z vodjo pogajalske skupine Janezom Potočnikom in seveda z vsemi, ki so bili odgovorni za posamezne dele pogajanj. Ta pogajanja so bila za mene osebno zelo drugačna od tistih, ki sem jih vodil nekaj let prej, ko smo urejali odnose s tujimi upniki in katerih cilj je bil izločiti Slovenijo iz amorfne mase dolga SFRJ. Tista pogajanja so imela negativno konotacijo. Pogajali smo se o tem, kako prevzeti čim manjši delež dolga nekdanje skupne države, da bomo lahko normalno zaživeli v finančno samostojni Sloveniji. Pogajanja za vstop v EU pa so imela pozitivno konotacijo. Pripeljala naj bi nas tja, kamor smo si želeli. Spomnimo se časov iz konca nekdanje SFRJ, ko je bil eden od naših sloganov Evropa zdaj! Že ko smo šli v samostojno državo, smo zelo jasno vedeli, da je samostojna Slovenija pogoj, da se bomo lahko vključili v družino evropskih držav.

Ste imeli pri pogajanjih ustrezno podporo politike?

Ko pogledam nazaj, je bilo tisto obdobje zelo drugačno od današnjih razmer. Ves čas do vstopa v EU in do prevzema evra (2007) je v Sloveniji obstajalo močno politično soglasje o celoviti vključitvi v evropske povezave. O tem ni bilo razlike med levico in desnico in ta politična enotnost nam je pri pogajanjih zelo pomagala. Z močno politično podporo doma in z dobro usposobljeno in vodeno ekipo se je bilo mogoče uspešno pogajati. Sestava naše pogajalske skupine je bila zelo specifična in precej drugačna kot v drugih državah. V veliki večini primerov so pogajalske skupine sestavljali izključno visoki državni uradniki vladajočih struktur. Za razliko od teh dokaj politično zastavljenih skupin je imela slovenska pogajalska skupina zelo tehnokratski značaj. V njej so bili strokovnjaki za posamezna področja tako iz državnih struktur kot izven njih. Bili smo edini, ki

smo v pogajalski skupini imeli tudi ljudi iz povsem akademskih krogov, to sva bila Emil Erjavec in jaz, a tudi vsak od naju z jasno definiranimi vlogami v pogajanjih.

Prav politična enotnost Slovenije glede vstopa v EU je omogočala, da je naša pogajalska skupina ostala popolnoma nespremenjena skozi celoten potek pogajanj. Tudi leta 2000, ko je prišlo do pomembne politične spremembe v Sloveniji in je vodenje vlade prevzel Andrej Bajuk, to ni imelo nobenega vpliva na pogajalsko skupino. Prav ta stabilnost skupine je dajala nam pogajalcem močno verodostojnost v pogajanjih z evropsko komisijo in državami članicami.

In še nekaj velja posebej poudariti. Slovenija je imela v času pogajanj zelo kvalitetno državno administracijo. Zato ni slučajno, da je naša država dobila priložnost, da kot prva nova članica predseduje Evropski uniji, leta 2008.

Proti koncu 90. let se spominjamo tudi slogana o Sloveniji kot zgodbi o uspehu, ki ga je lansiral tedanji premier Janez Drnovšek …

Slovenija je do našega vstopa v

EU v mnogočem res bila zgodba o uspehu. Je pa ta zgodba vsebovala tudi nekatere manj pozitivne plati, ki smo jih kot probleme občutili kasneje, v kontekstu vstopanja v evrsko območje. Tu mislim zlasti na naš model privatizacije, povezan z izigravanjem nacionalnega interesa, na izrazito gradualističen pristop k strukturnim spremembam, na dejansko odbojnost do tujih investicij in na preveliko naslanjanje na dolžniške vire financiranja.

Ob vstopu v Unijo smo si takoj zadali cilj, da – kot prvi med novinkami – čim prej prevzamemo evro. Je bila to posledica evroevforije, želje po dokazovanju?

Ne, nikakor. To je bila pretehtana odločitev, razlogov za hiter prevzem evra pa je bilo več. Prvič, Slovenija je majhno monetarno območje in s tem potencialno bolj izpostavljena zunanjim šokom. Drugič, že takrat smo izvažali velik delež svojega BDP v območje evra, kar pomeni, da bi prehod na evro znatno zmanjšal tečajna tveganja poslovnih subjektov. Tretjič, v tistem času smo imeli zelo dobre in stabilne javne finance z javnim dolgom pod 30 odstotki BDP [zdaj je pri 70 odstotkih]. In ne nazadnje, Slovenija je bila med novimi članicami najbolj razvita, najbliže povprečju EU po BDP na prebivalca. Realna konvergenca je bila za nas bistveno manjši problem kot za druge nove članice.

Hitri uvedbi evra je šlo v prid tudi dobro sodelovanje med ključnimi nosilci ekonomske politike. V tistem obdobju je namreč prišlo do sporazuma med vlado in Banko Slovenije o programu zniževanja inflacije na nivo, ki bo omogočal prevzem evra. Skratka, bili smo dobro pripravljeni. Velja omeniti še, da so takrat praktično vse nove članice EU napovedovale, da bodo hitro, do leta 2010, vstopile v evrsko območje. To napovedano dinamiko je finančna kriza seveda spremenila.

Pred 20 leti smo si zastavili tudi cilj, da po razvitosti čim prej dosežemo povprečje Unije. To nam ne uspeva, še vedno smo pri približno 90 odstotkih povprečja – druge države pa nas dohitevajo. Smo premalo ambiciozni, si ne znamo postavljati in uresničevati pravih ciljev?

Ob vstopu v EU smo bili po razvitosti, če to merimo z BDP na prebivalca, na nekaj prek 70 odstotkov povprečja Unije in bili med novimi članicami najbolj razviti. Tudi v prvih letih članstva smo razliko do povprečja zelo uspešno zniževali, saj smo leta 2008, torej tik pred krizo, prišli do 90 odstotkov povprečja. To je bilo obdobje nenormalno visoke gospodarske rasti, ki je temeljila na visoki domači potrošnji in hitri rasti investicij. Hkrati je bil to tudi čas izrazitega poslabševanja javnih financ države, saj smo leta 2007 pri skoraj sedemodstotni gospodarski rasti, ko so javnofinančni prihodki šli v nebo, tudi izdatke močno povečali in imeli proračun »le« uravnotežen. In ko je čez dve leti prišla finančna kriza, smo zašli v ogromen javnofinančni primanjkljaj. Lahko bi rekli, da našega vstopa v evro, vsaj kar zadeva makroekonomsko politiko, nismo dobro razumeli. To jasno potrjuje pregrevanje gospodarstva, ki smo mu bili takrat priča.

In s tem je tedaj prišla tudi povišana inflacija.

Tako je, inflacija je narasla znatno nad raven evrske inflacije, kar je povzročilo padec naše konkurenčnosti in znatno rast deficita v plačilni bilanci. Naš model razvoja v letih pred krizo je v pomembnem delu temeljil na velikem dolžniškem financiranju. Prav zaradi velike zadolženosti bank in podjetij smo kasneje, ko je kriza izbruhnila in so se bazeni likvidnosti izpraznili, plačali izrazito visoko ceno. Slovenija je bila s krizo relativno bolj prizadeta kot EU v povprečju, saj smo v letih krize po že omenjenem kazalniku, BDP na prebivalca, padli na 83 odstotkov povprečja Unije. Sledila so težka leta. Najprej smo se leta 2013 za las izognili trojki, temu pa je sledilo obdobje drage sanacije bank in prezadolženosti podjetniškega sektorja ter mučne fiskalne konsolidacije. Vse to je pripeljalo do gospodarske normalizacije, ki se je odrazila v okrepljeni gospodarski rasti. V letu 2022 smo znova prišli na raven prek 90 odstotkov povprečja EU. Vmes pa smo seveda desetletje izgubili.

Da, govorimo o t. i. razvojno izgubljenem desetletju nekako v letih 2009–2020.

Tako je. Danes smo nekje tam, kjer smo, gledano skozi prizmo razvitosti v okviru EU, že bili pred približno desetimi leti. Pri tem je treba biti korekten, tudi drugi so v tem desetletju šli skozi finančno krizo, a mi smo v njej bili prizadeti bolj kot povprečje EU. V kontekstu razvojne izgube prejšnjega desetletja je toliko bolj škoda, da se na razvojne priložnosti, ki so se pojavile po izbruhu novih kriz, zlasti po covidni krizi in z vseevropskim odgovorom nanjo, nismo bolje odzvali.

Na kaj mislim? V obdobju 2021– 2027 ima Slovenija na razpolago več sredstev EU kot kadarkoli doslej, tudi na osnovi enkratnega finančnega instrumenta EU, sprejetega kot odgovor na pandemijo. To nam je dajalo finančno osnovo, s katero bi lahko financirali razvojni preboj in se hitreje približali povprečju razvitosti. Nekateri smo si zelo in javno prizadevali, da bi bil slovenski načrt za okrevanje in odpornost bolj usmerjen v razvojni preboj. Konkreten predlog v tej smeri je bil objavljen tudi v vašem časopisu avgusta 2020, torej preden smo v državi začeli s pripravo tega dokumenta. Žal se je takratna vlada odločila za drugačen koncept uporabe teh sredstev.

Da, s kolegom Petrom Wostnerjem ste opozarjali, da bi morali evropske milijarde uporabiti za prave razvojne namene. Lahko pojasnite, kako?

V tem predlogu sva zagovarjala stališče, da bi poleg vlaganj v zdravstvo bistveno več sredstev morali nameniti za projekte, usmerjene v povečanje produktivnosti gospodarstva, vključno z digitalizacijo in zelenim prehodom, relativno manj pa za klasične infrastrukturne projekte kohezijskega tipa. Problem našega načrta ni le struktura investicij, temveč tudi njen reformski del. Ta je bil pripravljen zelo na hitro, v vsega enem mesecu pred predajo dokumenta, in zaradi tega ad hoc pristopa ima glavobole tudi sedanja vlada.

Drži, tudi aktualna vlada nadaljuje slabo reformsko kondicijo svojih predhodnic.

Pri izkušnjah Slovenije s strukturnimi reformami je treba iti nekoliko nazaj. Naša država je bila vse od neodvisnosti dokaj počasna pri uvajanju reform. V obdobju do vstopa v EU in evroobmočje se to še ni izkazovalo kot resnejša razvojna omejitev. Kasneje, zlasti po izbruhu finančne krize, pa je odlašanje strukturnih reform postajalo vse večji problem. Odlašali smo celo z reformami, za katere je bilo vsem jasno, da so nujne za vzdrževanje makroekonomske stabilnosti.

Govorite o referendumu o pokojninski reformi leta 2011, po katerem je razpadla Pahorjeva vlada?

Da, govorim tudi o tej reformi. Da se je o usodi pokojninske reforme odločalo na referendumu, je bil jasen izraz nezrelosti države. In hitro je sledila reakcija tujine, vključno z bonitetnimi agencijami, ki je vse do finančne krize imela Slovenijo za dokaj racionalno državo. Tujci so nas ocenjevali kot državo, ki je sicer nekoliko počasna pri strukturnih reformah, a ko so te res potrebne, jih naredi. Odločitev, da gremo v referendum o pokojninski reformi, je to oceno spremenila ali jo vsaj postavila pod vprašaj. Sprožil se je plaz negativnih sentimentov do Slovenije, ki so se odražali v nižanju bonitete ter v oteženem in vse dražjem dostopu do finančnih trgov. Slovenija je praktično čez noč postala ena najbolj ekonomsko problematičnih članic EU.

In je trojka v 2013 že trkala na naša vrata.

Res je, to leto je bila Slovenija na robu bankrota, pri čemer je v tej zgodbi dokaj negativno, prociklično vlogo igrala tudi evropska komisija. Slovenija v letu 2013 namreč ni bila tako slaba makroekonomsko, kot so jo takrat, tudi pod vplivom stališč dela evropske komisije, videli finančni trgi. Je pa takratna stališča komisije treba postaviti v kontekst priprave na bančno unijo in novih pravil za reševanje dolžniških problemov držav članic EU. In majhne države, kakršna je Slovenija in malo pred tem Ciper, so bile zelo primerne za testiranje teh pravil. Za kaj je šlo? Leta 2010, ko je v Grčiji izbruhnila kriza evroobmočja, je bil za reševanje krize uporabljen t. i. »bail-out« pristop oziroma pristop popolnega reševanja upnikov.

Realno je pričakovati, da bosta šla zeleni prehod in digitalizacija nekoliko navzdol na seznamu prioritet. Prihajajo pa nove, ki se jih bo treba lotiti. Ena od njih je varnost. Evropska hiša je v globalno spremenjenih razmerah precej bolj ranljiva, kot je bila.

Drži, zlasti za francoske in nemške banke, ki so se zainvestirale v Grčiji in drugje.

Tako je. Banke kot glavni upniki so iz grške ter kasneje portugalske in irske krize izšle praktično nedotaknjene, stroške reševanja pa so prevzeli delno IMF in delno države članice evroobmočja. Bančna kriza je povzročila krizo suverenih držav. Z namenom, da se razklene začarani krog povezanosti bančnih