Več muh na en mah za novo ravnotežje

Usmeritev države v trajnostni razvoj bi olajšala mnoge težave v gospodarstvu, družbi in okolju. Potrebne so dopolnitve ustave, demokratizacija volilnega sistema in ustanovitev pokrajin.

Zreformami so se brez pravega uspeha ukvarjale različne oblasti samostojne Slovenije. Namesto vzrokov za težave so za izhodišče postavile posledice in niso upoštevale medsebojnih vplivov sektorskih reform, kar je najbolj očitno pri državnih financah: če ena reforma pobere več, ostane manj za druge. Finančnega in političnega ravnotežja se na ta način ne da vzdrževati, saj višji davki, novi dolgovi in milijardne škode zaradi poplav ne obetajo nič dobrega.

Še vedno nimamo uporabnega cilja razvoja države. Brezciljna politika ne vodi nikamor, zato se pripravljavci reform zatekajo k povzemanju tujih rešitev. Z upoštevanjem dobrih praks ni nič narobe, zgrešeno pa je razmišljanje: če pri njih lahko uspe, ni nobenih razlogov, da tudi pri nas ne bo. Tuje reforme nam pač niso pisane na kožo. S prepisovanjem bomo vedno korak za tistimi, od katerih prepisujemo.

Narodovo izročilo, kažipot razvoja države

Narodovo izročilo je bogato: sonaraven način gospodarjenja z gozdom, varovanja pitne vode in rodovitne prsti, skupnostno delovanje, prizadevanje za policentričnost, samooskrbo, enakost spolov, skrb za porodnice in dojenčke ter po zemljiški odvezi Krekovo zadružništvo in kasneje Gosarjev model blaginje. Nekaj izročila se je ohranilo v skupni državi, dodana je bila skrb za manjšine. Ob osamosvojitvi smo imeli prednost pred državami v prehodu v širši soseščini, a ni bilo zavedanja, da razvojna usmeritev uspešne države sloni na temeljih lastnega izročila. Prednost kopni, samooskrba šepa, družbeno odgovornost nadomešča korist posameznika, policentričnost se umika centralizmu, sodelovanje strok peša zaradi rivalstva med njimi. Politika daje prednost strankarskim ciljem, razmahnili so se birokracija, korupcija in potrošništvo. Samozavest države slabi zaradi občutka majhnosti (ni slabost, pomeni večjo prožnost), zanemarjanja narodovega izročila, šibke notranje povezanosti in razvojne nedorečenosti. Kot posledica se je izoblikoval sloj socialno ogroženih, čeprav se Slovenija po potencialih na prebivalca uvršča med 20 do 30 najbolj privilegiranih držav sveta.

Varnostno-mirovna dediščina, zasnovana na kulturi miru, nenasilja, sožitja in sodelovanja, ima v narodovi zgodovini globoke korenine. Vzporedno se je razvila obrambna sposobnost pred ujmami. Naš sistem zaščite in reševanja je danes zgled v mednarodnem prostoru. Odpornost v preventivnem smislu pa ni dovolj razvita, kar je prispevalo k veliki škodi ob poplavah poleti 2023. Z upoštevanjem trajnostnih načel in sezonskih podnebnih napovedi se da škodo omiliti in preprečiti, da bodoče ujme, npr. izraziti vročinski valovi, ne bi odnesle tudi množice življenj.

Posli kot običajno

Posli kot običajno (PKO) je fraza, ki opozarja na zanemarjanje ukrepov proti globalnemu segrevanju. V tem smislu izstopa gospodarska rast, ki ne upošteva planetarne omejenosti naravnih virov. Na splošno gre za posle brez globljega razmišljanja o njihovi smiselnosti, najsi gre za državo, gospodarstvo ali slehernika. Prevzemanje pravil EU je prineslo koristne stvari, a tudi nove PKO. Za njimi stojijo birokracija, lobiji in korupcija. PKO niso družbeno koristni (škodljive subvencije in olajšave, neučinkovite institucije, uravnilovka, danes tako kot včeraj). Namesto da bi se jih znebili in se nato lažje prilagajali spremembam, prihaja do novih PKO oz. »novih normalnosti«. Na primer glede stavk: ni normalno, da se za znaten dvig plač potegujejo tisti, ki jim gre najbolje.

Demokratično odločanje volivcev postaja vse bolj orodje strank in trajnostno neutemeljenih potreb. Škodljiva »nova normalnost« je, da vlade po zmagi na volitvah zamenjajo vodilne v državni upravi s pogosto manj usposobljenimi. Stroka v državni upravi se na take reze in umanjkanje nagrajevanja po uspešnosti odziva s pasivno držo. Kopičenje neproduktivnih vsebin znotraj postavk državnega proračuna oži manevrski prostor razpoložljivega proračuna, ki je nižji od desetih odstotkov. Težava je, da so sistemski PKO zapakirani v zakone, predpise in sklepe, ki so dediščine različnih oblasti. Obračun z zgrešenimi odločitvami bi prihranil veliko denarja, časa in negodovanja državljanov.

Kako iz zagate?

Kaj je alternativa »poslom kot običajno«? Odgovor je v narodovem izročilu sonaravnosti, skupnostnega delovanja in enakosti, ki je

zametek trajnostnega razvoja in neprecenljiva dota zanamcem. Prenos izročila v uravnotežen razvoj je pomemben ključ za uspešno državo in močna opora ob vse pogostejših globalnih krizah. Usmeritev v trajnostni razvoj bi okrepila vlogo pravne države ob zahtevi za gospodarsko, socialno in okoljsko funkcijo lastnine (67. člen Ustave RS) kot tudi pri ohranjanju naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarjanju možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije (5. člen ustave).

Leta 1992 je bil v Riu vrh OZN o okolju in razvoju (UNCED). Poleg konvencij o podnebnih spremembah in biotske raznovrstnosti je bil sprejet program za trajnostni razvoj v 21. stoletju (Agenda 21), ki omogoča uresničevanje ciljev obeh konvencij. Napredne države so se hitro odzvale z dopolnjevanjem ustav s trajnostno usmeritvijo, zavedajoč se, da družbene krize ni mogoče uspešno reševati na način, ki je prispeval k njenemu ustvarjanju. Zanimiv je zapis trajnostnega razvoja v nemško (1994, člen 20.a) in z referendumom v švicarsko ustavo (1999, preambula in 2. člen). EU stavi na »zeleni dogovor«, a celovitost načrta zaradi sektorskih nasprotovanj plahni.

Trajnostni razvoj se opira na zlato pravilo etike: Ravnaj z drugim, kot želiš, da bi ta ravnal s teboj. To staro načelo (Konfucij, Sveto pismo) se je sčasoma razvilo v mednarodni kodeks človekovih pravic in 17 ciljev trajnostnega razvoja (SDG, 2015). Dobra novica je razglasitev pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja kot splošne človekove pravice v generalni skupščini OZN (2022). Pobudo so predstavili Slovenija, Kostarika, Maldivi, Maroko in Švica. Sloveniji, nestalni članici VS OZN, se ponuja poslanstvo, da v sodelovanju s podobno mislečimi državami promovira uveljavljanje trajnostnega razvoja, pomembnega gradnika globalne varnosti (npr. za urejanje migracij in sodelovanje na povodjih mednarodnih rek). To ne gre brez jasne zavezanosti za trajnostni, sonaravni razvoj doma.

Vzgoja, izobraževanje in povezovanje

Primerna vzgoja in kakovostno izobraževanje, usmerjeno v ustvarjalnost, inovativnost, povezovanje različnih znanj in varno uporabo novih tehnologij, sta nepogrešljivi opori za trajnostni razvoj. Na ta način pridejo do izraza tri pomembne prednosti Slovenije, ki so hkrati razvojne priložnosti. Prva je prebivalstvo z ustvarjalnim in inovativnim potencialom, pripravljeno za delovanje v korist skupnosti. Po zaslugi te (čeprav slabo izkoriščene) prednosti nam gre kljub razvojni nedorečenosti še kar dobro. Druga prednost je izredna krajinska in podnebna raznolikost, raznolikost tipov tal in biotska raznovrstnost. Tretja prednost je lega na križišču evropskih poti: ob morju, sredi

Evrope in obenem na vratih Balkana. Ozemlje Slovenije predstavlja stik evropskih kulturnih prostorov: slovanskega, romanskega, germanskega in ogrskega.

V hitro spreminjajočem se svetu je nujna preusmeritev izobraževanja od uporabe naučenega, ki mu poteka uporabnost, v reševanje problemov. S prehodom na vseživljenjsko učenje bo manj poklicne zastarelosti. Obstoječi cilj izobraževanja s poudarkom na specializaciji vodi v poklicno ozkost in naprej v cehovsko obnašanje. Specialiste potrebujemo, a njihov pomen je precenjen, hkrati pa je podcenjena potreba po strokovnjakih (npr. družinskih zdravnikih) s širokim znanjem in sposobnostjo povezovanja. Zapletenih strukturnih težav, ki jih država rešuje z reformami, ni mogoče rešiti na sektorski način. Dokler ne bo dovolj razumevanja za interdisciplinarni pristop, se je smiselno lotiti le praktičnih popravkov, ki lahko omilijo nakopičene težave. Za učinkovito izvajanje strateških načrtov je pogoj široka uporaba mrež, ki povezujejo ministrstva med seboj ter z znanostjo, gospodarstvom in civilno družbo. Za majhno državo je pomembno mreženje z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, saj sama ne more pokriti vseh vidikov vrhunske strokovnosti.

Za primer si poglejmo zdravstveno reformo, ki naj bi ohranila in krepila javno, vsem dostopno zdravstvo. V pripravi te reforme očitno primanjkuje znanja o načelih strateškega načrtovanja in prednostih interdisciplinarnega pristopa. Strategija po definiciji pomeni pot od začetnega stanja do dolgoročnega cilja (vizije). Reforma, ki pelje le do vmesnih ciljev (za zdravstvo npr. krajše čakalne vrste, več zdravnikov), ne more biti res uspešna. Glede na to, da si državljani zase in bližnje najprej želimo zdravja, in šele če zbolimo, ustreznih uslug zdravstva, je na dlani najpomembnejši strateški cilj – manj bolnikov, podobno kot pri prometu – manj žrtev in poškodovanih. Za doseganje strateškega cilja in finančno obvladljivost zdravstva je treba upoštevati poleg zdravstvenih tudi dejavnike okolja z močnim vplivom na zdravje, kot so okoljski, prehranski in družbeni. Le-ti pa so pretežno predmet delovanja drugih ministrstev.

Obeti trajnostnega razvoja

V skladu z definicijo (OZN, 2005) je cilj trajnostnega razvoja ravnotežje med gospodarstvom, socialo in okoljem ter ohranjanje zdravih razmer življenja za zanamce. Bolj kot cilj je pomembno nenehno približevanje ravnotežju, saj v naravi in družbi obstajajo dejavniki, ki delujejo v nasprotni smeri. Napredno gospodarstvo upošteva soodvisnost okoljskih, družbenih in upravljavskih vidikov (ESG). Izogiba se zelenega zavajanja, uvaja obnovljive vire energije, krožno gospodarstvo in zelena delovna mesta. Zavezanost trajnosti vodi v notranjo povezanost, razmah človeških zmožnosti, uspešno gospodarstvo in državo. Mnoge težave postanejo tako lažje rešljive. Olajšano je izpolnjevanje podnebnih in drugih trajnostnih obveznosti članice EU. Ozko usmerjene reforme postanejo nepotrebne, nadomesti jih usklajeno načrtovanje. Fiskalno pravilo izgublja ostrino zaradi spoznanja, da je družbeno ravnotežje pomembnejše od proračunskega.

Bogata država nima nepremostljivih težav z demografskimi izzivi, prekarstvom in dolgotrajno oskrbo. Kljub primerni višini postaneta minimalna plača oz. pokojnina izjemi, kar je njun osnovni namen. Za gospodarstvo, družbo in tudi okolje stavke ne bodo tako moteče. Sodelovanje političnih taborov v trajnostnem razvoju države obeta pomiritev nasprotij iz preteklosti. Demokratizacija volilnega sistema bo bolj zanesljivo upravičila pričakovanja, če bodo kandidati v volilnih programih utemeljili, kaj nameravajo storiti za približevanje državnemu razvojnemu cilju. Cilje trajnostnega razvoja je mogoče dosegati počasi, a zanesljivo, ali hitreje, vendar bolj tvegano. Na volitvah državljani odločijo, kateri politiki bolj zaupajo.

Idejna zasnova

Ključni koraki za trajnostno razvojno usmeritev države so:

• Ker je dopolnjevanje ustave dolgotrajen proces, je primerno, da se trajnostni razvoj najprej vpelje v poslovnik državnega zbora (DZ), in sicer v 115. člen, ki določa zakonodajni postopek. Poleg predpisane presoje vpliva novega zakona na posamezna področja naj predlagatelj, kjer je to možno, utemelji prispevek k trajnostnemu razvoju, vključno s podnebno odpornostjo, namesto pretiranega zgledovanja po državah EU. Tako dopolnjeni zakonodajni postopek krepi ravnotežje med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi ukrepi ter je obenem varovalka proti škodljivim zakonom.

• Členitev države na pokrajine po evropskih izkušnjah olajša prilagajanje na podnebne spremembe. Pokrajine z močnimi univerzitetno-raziskovalnimi središči omogočajo postopno doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Razvodnice, podnebne in krajinske ločnice so v preteklosti izoblikovale Primorsko, Kranjsko in Štajersko. Sonaravne meje niso sporne, kar omogoča uresničitev ustavne določbe o pokrajinah. Močne pokrajine so protiutež centralizmu, kar potrjuje uspešnost obstoječih zgodovinskih pokrajin v soseščini, in opora šibkim občinam, ki jim ostane še regionalno povezovanje. Razvojno podporo obmejnih regij Pomurje, Koroška, Bela krajina in Posočje naj enotno uredi zakon.

• Uresničitev ustavne določbe o volilnem sistemu, da imajo volivci odločilen vpliv na izvolitev poslancev, krepi demokracijo in razvojno usmerjenost slovenske družbe.

• Ustavna vloga državnega sveta – podobno kot predsednika/ predsednice države – je šibka in ne omogoča ravnovesja med nosilci oblasti. Usoda državnega sveta s sedanjimi pooblastili je vprašljiva. Državni svet kot skrbnik trajnostnega razvoja in z možnostjo veta v tej ustavni vlogi bi upravičil svoj obstoj, saj bi tvorno deloval v procesu odločanja.

• Najpomembnejši korak za trajnostno razvojno usmeritev države je zapis v ustavo. Ena od možnosti je dopolnitev 2. člena: »Slovenija je pravna, socialna in trajnostno razvojno usmerjena država.« Predlog za spremembo ustave mora biti dobro pripravljen, in to s široko udeležbo državljanov. Smiselno bi bilo izkoristiti možnost, da se volivci na referendumu izrečejo o spremembi ustave.

Škodljiva »nova normalnost« je, da vlade po zmagi na volitvah zamenjajo vodilne v državni upravi s pogosto manj usposobljenimi. Stroka v državni upravi se na take reze in umanjkanje nagrajevanja po uspešnosti odziva s pasivno držo.

Brezciljna politika ne vodi nikamor, zato se pripravljavci reform zatekajo k povzemanju tujih rešitev. Z upoštevanjem dobrih praks ni nič narobe, zgrešeno pa je razmišljanje: če pri njih lahko uspe, ni razlogov, da tudi pri nas ne bo. Tuje reforme nam niso pisane na kožo. S prepisovanjem bomo vedno korak za tistimi, od katerih prepisujemo.

Politično soglasje

V svojih programih se parlamentarne stranke na različne načine zavzemajo za trajnostni razvoj, vendar je težko doseči dvotretjinsko soglasje za spremembo ustave tudi v primeru, ko ni vsebinskega nasprotovanja. Vlada in DZ sta obremenjena s sprotnimi zadevami, zato ne pride do strateških premikov, ki bi zadovoljili sedanje potrebe, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov.

V takih razmerah ima lahko predsednica republike pomembno vlogo pri doseganju političnega soglasja za trajnostno razvojno usmeritev države. Njo, predsednika vlade in ministre zavezuje prisega ob izvolitvi, da bodo z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije. Škoda bi bilo zamuditi splet okoliščin, vključno s katastrofalnimi poplavami leta 2023, za družbeno ureditev, ki zagotavlja duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in človeškimi zmožnostmi, začrtano z majniško deklaracijo že leta 1989. ●