S priznanjem Palestine zamujamo. Boljšega časa, kot je sedanji, ne bo

V dneh eskalacije med Izraelom in Iranom je pojasnjevala vojno v Gazi, rešitev dveh držav, ki se izmuzava, če se že ni, mencanje Slovenije s priznanjem Palestine. Svojo kariero je posvetila človekovim pravicam, odlično pozna palestinsko vprašanje. Kot prv

Vojna v Gazi traja več kot pol leta in razmere so brezupne.

Ali Palestina obstaja? Še lahko govorimo o njej?

Ko razmišljam o Palestini, razmišljam o dveh vidikih – prvi je zelo stvaren, drugi pa je simbolen. Najprej, Palestina geografsko obstaja za tri milijone Palestincev na Zahodnem bregu, dva milijona Palestincev v Gazi in za milijone palestinskih beguncev po svetu, največ v Jordaniji, Siriji in Libanonu. Ti ljudje seveda nekje morajo živeti. Potem je tu še simbolni vidik Palestine, ki ga v Evropi in na Zahodu spregledujemo. Palestina ima ogromen simbolni naboj predvsem v arabskem svetu, pa tudi v Afriki in drugih državah tako imenovanega globalnega juga. Za njih Palestina pomeni dokaz dvojnih standardov obravnave kršitev pravic po svetu. Tožba Južne Afrike je odraz tega pomembnega simbolnega naboja spričo neslutenih pobojev in trpljenja civilnega prebivalstva v vojni v Gazi.

Po desetletjih izraelsko-palestinskega konflikta pa s Hamasovim masakrom 7. oktobra in posledičnim odgovorom Izraela v Gazi konflikt dobiva še hujše nove dimenzije. Na neki način konflikt zdaj prehaja na neznano raven. Pred vojno v Gazi je Hamas imel nizko podporo na Zahodnem bregu, z vojno je ta močno narasla. Torej, da, Palestina obstaja in nujno potrebuje mirno politično rešitev. Paradoksalno je vojna v Gazi prinesla nov mednarodni zagon rešitvi dveh držav. Ampak je treba do tja priti, kar ne bo lahko. To pa zahteva najprej, da orožje potihne, nato pa veliko vizije, modrosti in potrpežljivosti. Ker je po vsej verjetnosti to res zadnja prilika za možnost dveh držav. Poleg tega je eskalacija med Izraelom in Iranom zelo slaba novica.

Direktna konfrontacija med Izraelom in Iranom je dodatno zaostrila razmere na Bližnjem vzhodu. Začela se je z bombardiranjem iranskega konzulata v Damasku, kar ni majhna stvar, Izrael je prekršil nedotakljivost diplomatskih predstavništev. Kako vidite eskalacijo?

Ja, barbarstvo na barbarstvo, saj ne eno ne drugo nima nobene podlage

v mednarodnem pravu. In odvrača pozornost od dogajanja v Gazi. Ne zdi se, da bi Izrael vedel, kaj naj bi sledilo po koncu vojne v Gazi. Po tem ta vojna spominja na vojno Združenih držav Amerike v Iraku. Spremljali smo takratni napad na Irak, ki je odprl vrata nestabilnosti, tudi med suniti in šiiti. Irak je zdaj failed state, propadla država, Američani so šli tja, ne da bi vedeli, kaj bo po tem. »Uspešna« tudi ni bila vojna v Afganistanu, kjer so zdaj talibi. Domine so se začele podirati, zato je tako nevarno, ko začneš rušiti vzpostavljeno ravnotežje.

Tu gre za spopad dveh regionalnih sil.

In oboji naj bi imeli jedrski potencial, čeprav ne priznano. Tudi zaradi tega je zelo nevarno. Z Irakom so se začele odpirati možnosti destabilizacije celotne regije, to se s sedanjo eskalacijo lahko zelo poslabša. In, kar sem omenila že na začetku, pomemben je simbolni pomen Palestine, v arabskem svetu vre in je samo vprašanje časa, kje bo izbruhnilo. Potem bomo spet govorili o arabskih teroristih in skrajnežih. Smo v začaranem krogu.

Je to najnevarnejši trenutek na Bližnjem vzhodu v zadnjih letih? Zagotovo.

Zgodovinski kontekst je kompleksen: kako smo prišli sem, kjer smo? Gledamo dolgo vojno v Gazi, 56 let okupacije, skupaj z Zahodnim bregom sta izolirani enklavi.

Zgodovinski kontekst bi časovno začela s časom Balfourjeve deklaracije, imenovane po tedanjem britanskem zunanjem ministru, ki je že leta 1917 zahtevala »dom za judovsko ljudstvo« v Palestini. Po koncu druge svetovne vojne so novi Združeni narodi leta 1947 sprejeli resolucijo za končanje britanske uprave Palestine in ustanovitev dveh neodvisnih držav – arabske oziroma palestinske in judovske ter mednarodno upravo za mesti Jeruzalem in Betlehem. Z današnje perspektive gledano je bila verjetno največja zgodovinska napaka Palestincev, da so tedaj zavrnili ta predlog OZN za dve državi. Zavrnili so ga, ker bi s tem izgubili precejšen del ozemlja, na katerem so živeli. Žal se je palestinsko ozemlje v naslednjih desetletjih samo še dodatno krčilo.

Nova država Izrael je na podlagi predloga OZN nato razglasila neodvisnost 14. maja 1848. Danes se pozablja, da Izrael torej dolguje svoj obstoj Združenim narodom. Nova judovska država je odprla vrata Judom, ki so preživeli holokavst, a so ostali brez domov po Evropi. Tudi iz tedanje Jugoslavije, o čemer se pri nas sicer ni kaj dosti govorilo. Ne bi naštevala vseh vojn, omeniti pa moram sporazume iz Osla sredi devetdesetih let, ki so imeli kritično napako, da niso izrecno prepovedali in zajezili gradnje judovskih naselbin.

Okoli leta 2000, za obdobje po drugi intifadi, kar pomeni upor Palestincev, pa je predvsem značilna prekinitev vseh stikov med enimi in drugimi. V tem času je zrasla nova generacija mladine, ki se zelo radikalizira, to se mi res zdi pomembno. Oboji so posledično indoktrinirani, o Drugem razmišljajo zgolj na podlagi predsodkov in sovraštva. Poleg vojnega opustošenja prav neobstoj povezav in stikov poglablja nezaupanje med obema narodoma. V tem kontekstu vidim tudi hamasovce, mladeniče, ki so napadli kibuce v južni Gazi, ki so bili poleg vsega zelo liberalni del Izraela. V ZDA živi zelo veliko liberalnih Judov, ki so se iz Izraela odselili zaradi nezmožnosti živeti v deželi, ki tako radikalno krši pravice Drugega. Celi avioni ljudi so se odseljevali zadnja desetletja. Tega niti ne vemo.

Koliko je rešitev dveh držav sploh še realna? Kaj so še druge opcije, o katerih bi bilo treba razmišljati?

Na Zahodnem bregu so vodni viri porečja reke Jordan in tej vojni logiki sledi gradnja judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Torej gre ne le za vojno za ozemlje, temveč za vojno za vodo. Posledično je Zahodni breg preluknjan z judovskimi naselbinami kot švicarski sir. In v tem je srž težav za rešitev dveh držav, saj bi zahtevala obsežne menjave ozemlja z vodnimi viri po eni za puščavsko ozemlje na drugi strani. Poleg tega bi palestinska država morala biti sposobna izvajati realen nadzor nad svojim prebivalstvom in ozemljem. Od tega pa smo danes zelo daleč, Palestina ni dovolj povezano naseljena in dejansko je zasedbena sila na Zahodnem bregu Izrael.

Zato je zelo veliko ljudi obupalo nad možnostjo dveh držav, ki bi lahko mirno in varno živeli druga ob drugi. Če opcija dveh držav zamre, bo edina opcija, ki še bo lahko na mizi, ena, skupna binacionalna država judovskega in palestinskega prebivalstva. Vendar na podlagi enakih pravic za vse. V današnjem Izraelu namreč približno dvajset odstotkov arabskih državljanov ne uživa enakih pravic kot njihovi judovski sodržavljani. Veliko pravic, od izobrazbe do stanovanjskih možnosti, temelji na služenju vojaškega roka, ki ga v Izraelu opravljajo tako dekleta kot fantje, ne pa seveda tudi arabski Izraelci.

Edward Said je najprej podpiral rešitev dveh držav, kasneje je zagovarjal eno državo.

Ko sem bila tam, sem veliko spraševala, predvsem mlade ljudi, česa si oni želijo: eno državo, dve državi. Odgovor je skoraj brez izjem bil, »vseeno nam je, mi samo želimo mirno in normalno živeti«. Menim, da bodo po koncu vojne kar nekaj časa potrebne mednarodne mirovne sile v Gazi, pa tudi na Zahodnem bregu – ali Združenih narodov ali regionalne arabske sile. Pogoji za normalizacijo in prepotrebno vzpostavitev medsebojnega zaupanja se bodo namreč šele morali vzpostaviti, kar bo trajalo. Do zdaj ne eni ne drugi niso bili zmožni pripoznati zgodovinskih travm drug drugega, kar je pomembno za trajen mir: torej, da Palestinci sprejmejo obstoj Izraela kot države, ki je izšla iz trpljenja Judov med holokavstom, in da tudi Izraelci pripoznajo pomen nakbe za Palestince.

Bojim se, da bo potrebno vsaj kakšno desetletje, da se zadeve normalizirajo in se začnejo stiki med obema znova vzpostavljati. Po takih vojnah ni pametno iti takoj v volitve, ker te prinesejo zelo radikalne, nacionalistične opcije. To smo videli tudi v Bosni po Daytonu. Ampak ta dva naroda sta pred drugo svetovno vojno živela v sožitju. Prostora za vse je dovolj, vode pa ni dovolj. Za primerjavo: Izrael je malo večji kot Slovenija, pa tam živi sedem milijonov ljudi. Tako da rešitev dveh držav je ključna, je pa vedno bolj ogrožena.

Izrael ubija, preprečuje humanitarno pomoč, nima načrta za končanje vojne, ali živi v paralelni realnosti? Strašljiv je medijski linč režiserja na berlinskem festivalu nagrajenega dokumentarca No Other Land. Ali obstajajo razmišljanja, kaj bo z Izraelom v prihodnje?

Liberalni Judje si vsega tega ne želijo, to kažejo tudi demonstracije v Izraelu za rešitev talcev v Gazi. Tako kot je naslov filma No Other Land, velja za oboje, za Izraelce in za Palestince. Oni so tu, to je geografsko dejstvo, treba je poiskati politično rešitev, ki bo enim in drugim omogočala mirno sožitje.

Tragika Izraela je, da so ga ustanovili kot pretežno sekularno državo, vendar v zadnjih desetletjih narašča pomen judovske vere v družbi, ki se krepi skozi leta in z vedno večjim vplivom naseljencev in ortodoksnih Judov. Izrael se je razglasil za judovsko državo. Kaj to pomeni za 20 odstotkov arabskega prebivalstva? V naselbinah živi prek pol milijona izraelskih naseljencev in še prek 200 tisoč v Vzhodnem Jeruzalemu, ki naj bi bil palestinski. Prepričani so, da so tam skladno z božjo zapovedjo. Posledica vsega omenjenega je, da igra vera vedno večjo vlogo v politiki, obe družbi se radikalizirata, kar seveda samo otežuje dosego mirne dogovorne rešitve. Situacija Izraela je shizofrena: po eni strani je zelo napredna država, sploh tehnološko, po indeksu sreče uvrščena zelo visoko, po drugi strani pa obstaja palestinsko vprašanje, ki v izraelski družbi kot tako skoraj ne figurira.

Problem je, da palestinski eliti, recimo temu tako, situacija statusa quo na neki način ustreza. Pravzaprav ustreza vsem: Izraelu, ker mu je uspelo razdvojiti in preprečiti enovito palestinsko vodstvo, Hamasu, da je vladal v Gazi. Zadnje volitve so bile leta 2006, od tedaj jih prestavljajo v nedogled.

So ga izrinili nekam na rob?

Ja. Saj obstajajo novinarji, ki pišejo, in so pisatelji in intelektualci, ampak nekako je bila do Hamasovih pokolov in vojne v Gazi tam

V ZDA živi zelo veliko liberalnih Judov, ki so se iz Izraela odselili zaradi nezmožnosti živeti v deželi, ki tako radikalno krši pravice Drugega. Celi avioni ljudi so se odseljevali zadnja desetletja. Tega niti ne vemo.

pričarana iluzija kolikor toliko normalnega življenja – sploh v Tel Avivu. V Jeruzalemu je že druga pesem, črne pojave ortodoksnih Judov so vsepovsod prisotne in palestinske ženske se tudi vedno bolj črno zakrivajo. Tako se dogaja radikalizacija obeh družb, ki je slaba popotnica za iskanje miru, ker glasove pridobivajo radikalci. Sedanja vlada Benjamina Netanjahuja ima skrajno desne elemente v vladi, s katerimi je nemogoče vzpostavljati realne opcije.

Bi bilo kaj dosti razlike, če pride na oblast druga opcija?

Mislim, da je v izraelskem dolgoročnem interesu, da pridejo do rešitve, ker sicer bodo pristali v skupni državi, v kateri je konec koncev pomemben tudi demografski element. Ortodoksne družine pomenijo veliko finančno breme za družbo, saj je moškim prepovedano delati, njihova vloga se omeji na študij verskih zapovedi. Ženske pa rojevajo, v poprečju imajo ortodoksne družine po sedem otrok, in delajo. Prav tako z islamizacijo naraščajo tudi rojstva na palestinski strani.

In vprašanje žensk v Palestini, njihove pravice, izobraževanje, sekularnost družbe vizavi islamizaciji?

Zaradi posledic nakbe je Agencija Združenih narodov za palestinske begunce že zgodaj ustanovila tudi šole OZN in posledično so Palestinci eden od najbolj izobraženih narodov v arabskem svetu. V te šole hodijo tako dekleta kot fantje, kar je vplivalo na bolj enakopraven položaj žensk v palestinski družbi. S tem ko je Hamas prevzel oblast v Gazi, pa se ta hitro islamizira, Hamas je vzpostavil tudi sistem svojih šol, kjer se palestinski otroci denimo sploh ne učijo o holokavstu. Narašča število dekliških porok, v razmerah enormne brezposelnosti pa tudi nasilje nad ženskami v družinah. Islamizacija je opazna tudi na Zahodnem bregu. Ženske, ki so prej hodile brez naglavne rute, poročajo o vedno večjem pritisku, da si lase pokrijejo.

Govorili ste o vplivu ortodoksnih Judov, ki se krepi. Nedavno je bil na BBC šokanten intervju z Danielo Weiss, eno od voditeljic skrajno desnega gibanja naseljencev, govorila je o Gazi kot lokaciji za gradnjo vikendov, lepi obali ob morju za Jude. Cinizem par excellence?

Ja, videli smo posnetke, kjer so predstavljali načrte za poselitev Gaze po vojni.

Si predstavljajo, da bodo Palestinci kar odšli?

To je ta njihova nezmožnost realnega pogleda. Kam bodo šli? V puščavo? Saj gre za milijone ljudi, ki ne bodo kar izpuhteli. Se pa etnično čiščenje dogaja vse od leta 1948 dalje.

Je sploh govora o pravici do vrnitve?

Ne. Pravica do vrnitve je eno od glavnih vprašanj, ki bi jih morala rešiti pogajanja med obema stranema. Vključeno naj bi bilo v končni pogajalski paket, ki poleg pravice do vrnitve obsega še status Jeruzalema, naselbine, meje, varnost Izraela, tudi pravico do gibanja Palestincev in sistem prepustnic. To so osrednja politična vprašanja, predstavljam si, da bodo na koncu del paketne politične rešitve: nekje se bo popustilo, nekje se bo pridobilo. Ker enkrat bo do pogajanj moralo priti.

O pravici do vrnitve govori zelo lepa knjiga Radže Šehadeha z naslovom Strangers in the House, Tujci v hiši. Družina je živela v Džafi, leta 1948 so morali oditi, šli so v vikend stare mame v Ramali, misleč, da gredo za štirinajst dni. Tam so še danes. Oče Radže Šehadeha je bil pravnik in so ga ubili palestinski skrajneži, ker je na izraelskih sodiščih zagovarjal Palestince. Sodelovanje je težko, zato tudi ženski poskusi povezovanja tako zelo težko uspejo, ker jih obtožijo, da so kolaboracionistke, ker se pogovarjajo z izraelsko stranjo. Sin, avtor knjige, je ustanovil najstarejšo organizacijo za človekove pravice v Palestini Al Haq, kar pomeni pravica. Ko sem prišla na Zahodni breg, sem videla, da Palestinci zelo dobro poznajo svoje pravice, imajo dobre organizacije za varstvo človekovih pravic; te obstajajo tudi na izraelski strani.

Prej ste me spraševali o Izraelu in o tem, ali obstajajo razmišljanja, ki nasprotujejo vladni politiki. Obstaja organizacija Breaking the Silence, ki so jo ustanovili nekdanji vojaki, v njej govorijo o tem, kaj se jim je dogajalo kot vojakom. To so povečini ortodoksni Judje, ampak spričo stisk, s katerimi so se morali spopasti kot zelo mladi ljudje, vojaki, so šli s tem v javnost. Pa Izraelski zdravniki brez meja, ki, kadar jim dopustijo, hodijo v Gazo in pomagajo. Obstajajo pravniki na izraelski strani, ki se borijo za enake pravice Palestincev in tudi arabskega dela prebivalstva v Izraelu. Teh ljudi je kar nekaj in poskušajo, so pa seveda vsi označeni za izdajalce. Zelo težko je.

Kako močan je glas javnih intelektualcev na palestinski strani? Kar nekaj je tudi odličnih palestinskih intelektualcev. Obstajajo voditelji več organizacij za človekove pravice, zavzemajo se za prave stvari. Radža Šehadeh, ki sem ga omenila, je politični aktivist in sijajen pisatelj, dolgo sem upala, da bi Amos Oz, David Grossman in Šehadeh skupaj dobili Nobelovo nagrado za književnost, ker so izjemni. V njihovih knjigah res lahko začutiš tamkajšnjo situacijo.

Kot so pričevalsko tako močna Jutra v Dženinu Susan Abulhawa. Ja. Problem je, da palestinski eliti, recimo temu tako, situacija statusa quo na neki način ustreza. Pravzaprav ustreza vsem: Izraelu, ker mu je uspelo razdvojiti in preprečiti enovito palestinsko vodstvo,

Hamasu, da je vladal v Gazi. Zadnje volitve so bile leta 2006, od tedaj jih prestavljajo v nedogled. Veliko je ljudi, ki kar dobro živijo od nesrečne situacije. Vsi prebivalci pa si zaslužijo nova vodstva, ki bodo dejansko zastopala interese običajnih ljudi.

Je možnost, da bi izpustili Marvana Bargutija, ki je že več kot dvajset let v izraelskih zaporih in je priljubljen, spoštovan, kredibilen?

Za Izrael poenotenje palestinske uprave seveda ni dobra opcija in si je ne želijo, tako da mislim, da so zelo majhne možnosti. Ampak resnično ne vem. Palestinci bi potrebovali močnega, karizmatičnega voditelja, ki ga po Jaserju Arafatu ni bilo. Potrebovali bi voditelja, ki bo dovolj moder in vizionarski. Od zadnjih volitev tam je minilo že skoraj dvajset let.

Kaj je s protislovjem med politiko in svetovnim javnim mnenjem glede premirja, dobav orožja, ki še vedno potekajo, odlašanja s priznanjem palestinske države, diskreditiranja južnoafriške tožbe o genocidu? Kako je mogoče, da javno mnenje, ki se zavzema za mir, in ti glasovi so močni v Ameriki in Evropi, tako rekoč nima vpliva?

Ne bi rekla, da nima vpliva. V zadnjem času opažamo obrate v ZDA, ker so volitve in predsednik Biden kaj lahko izgublja glasove na račun Palestine, posebej med pripadniki tako imenovane tiktok generacije. Dobava orožja ni prenehala, a zaradi pritiskov se je menda zelo upočasnila. Javno mnenje je na koncu za vse politike zelo pomembno, tudi v Sloveniji je javno mnenje že leta naklonjeno priznanju Palestine.

Kako razumete, da si Slovenija tako obotavljanje glede prizna

nja? In to še posebej v času, ko je članica varnostnega sveta ZN in bi lahko imela kako pobudo?

S priznanjem Palestine zamujamo. Boljšega časa, kot je sedanji, ne bo, saj je v tej vojni priznanje akt solidarnosti in potrebne podpore palestinskemu ljudstvu.

Slovenija lahko in mora imeti svoja stališča, seveda tudi kot članica Evropske unije, a vemo, da je EU razklana na tri dele in enotnosti ne bo. So poskusi, da bi skupina podobno mislečih držav šla naprej s priznanjem, tu sta Španija in Irska, slednja ima zaradi lastne zgodovinske izkušnje veliko razumevanje do uresničevanja pravice do samoodločbe. Podobno kot mi. Slovenci smo si izborili našo pravico do samoodločbe in je moralno ne moremo odrekati drugim narodom, ki jo želijo uresničiti tudi zase. Slovenija ni nikoli imela kolonij, ni zatirala, zato razumemo tiste, ki so zatirani, in nimamo zadržkov nekdanjih kolonialnih držav – jih tudi ne smemo imeti, to je naša velika prednost, naša moč v mednarodnih odnosih. Argumentiran način, kako izraziš nestrinjanje v stališčih z drugimi sicer prijateljskimi državami, v tem primeru Izraelom, je za kvaliteto mednarodnih odnosov zelo pomemben.

Meje med kritiko in antisemitizmom ni več, vse je postalo »antisemitizem«. Toda zaskrbljenost zaradi izkoriščanja holokavsta so že v preteklosti problematizirali številni: Jean Améry, Primo Levi, Zygmunt Bauman.

Hannah Arendt ni nikoli kritizirala Izraela, zanimivo.

Ampak problematizirali so ga preživelci holokavsta.

In oni so imeli moralno avtoriteto, da so govorili o tem. V vsaki vojni, in tudi tej v Gazi, se mi zdi pomembno najprej ločiti oblasti, ki vojno vodijo, od samih prebivalcev. Napačno je posploševati in enačiti celoten narod ali v tem primeru sploh Jude po svetu s slabimi potezami vodstva Izraela. O tem najbolj zgovorno pričajo spet vedno močnejše demonstracije v Izraelu. Res je antisemitizem v porastu, tudi v Sloveniji, kot smo lahko videli s sovražnimi napisi na vratih Judovskega kulturnega centra v Ljubljani.

Holokavst je termin, ki se nanaša na iztrebljanje Judov med drugo svetovno vojno, hkrati pa je dejstvo, da so podobno usodo doživeli tudi mnogi drugi, tudi Slovani in Slovenci. Že tu se torej začne pojmovna zmeda.

Zelo nevarno je vsakršno enoumje, tudi tisto, ki izvira iz sicer upravičene pietete do žrtev. Pietete do žrtev holokavsta med drugo svetovno vojno in njihovih potomcev tako ne gre enačiti s kritiko do sedanjih potez izraelskih oblasti. To bi bila tako skrunitev spomina na žrtve holokavsta in njihovo hudo trpljenje kot tudi sejanje novih klic sovraštva. Nobene pravice nimamo v njihovem imenu zlorabljati tega trpljenja za to, da označujemo za antisemite ljudi, ki konstruktivno kritizirajo Izrael. Podobno je na nacionalni ravni; če si sposoben konstruktivno kritizirati svojo državo, kadar oblast skrene – kar smo videli tudi pri nas –, je zame dejanje patriotsko, ne izdaja. To so pogumna dejanja. Podobno kot označevati kritiko Izraela za antisemitizem ali celo Jude – veliko jih je, ki so kritični, recimo Masha Gessen –, ki jih označujejo za self-hating Jews, česar niti ne znam prevesti v slovenščino. To je zelo narobe, je zloraba v politične namene.

Bolj kot kdaj prej rabimo intelektualce, zato je bil Žižkov govor v Frankfurtu tako pomemben. V napeti situaciji, prežeti z nemško podporo Izraelu, je intelektualno artikulirano razgalil stvari. Paradoksalno je, da bi v imenu krivde zaradi enega enoumja med drugo svetovno vojno zdaj soglašali s ponovnim enoumjem, ki lahko vodi v podobno smer. Enačenje kritikov potez izraelske države z antisemiti je deplasirano in zavajajoče.

Slovenija ni imela kolonij, ni zatirala, zato razumemo tiste, ki so zatirani, in nimamo zadržkov nekdanjih kolonialnih držav – jih tudi ne smemo imeti, to je naša prednost, naša moč.

Kakšen je pogled na slovensko zunanjo politiko iz predsedniškega urada?

Predsednica po ustavi predstavlja Slovenijo v tujini in tesno sodeluje z zunanjim ministrstvom, Mzez podpira njeno vlogo. Na osebni ravni pa gre za prehod iz zelo velikega institucionaliziranega sistema, kjer je več sto diplomatov, v veliko manjše, kjer nas je skupaj štirideset do petdeset ljudi. Po tej plati je delovanje pri predsednici v svojstvu svetovalke na neki način bolj avtonomno in lažje. Podobne izkušnje sem imela v vseh velikih institucionalnih sistemih, tudi v OZN, kjer veliko časa in energije porabiš za prepričevanje o stvareh, ki se ti sicer zdijo samoumevne. Tega tukaj praktično ni in to je lepo.

Predsednica se je strinjala z izbiro kandidatke iz premierovega kabineta, ki odhaja na pomemben multilateralni položaj, prevzema vodenje misije Ovseja na Dunaju. Kar je docela neprimerno. Niste mogli prepričati predsednice?

Sem svetovalka za podnebje in človekove pravice, ne za zunanjo politiko, in ne morem komentirati političnega usklajevanja med vrhom naše politike.

Ampak ste senior diplomatka v predsedničinem uradu.

Ne bi komentirala – razen da sem vedno bila in bom privrženka meritornega pristopa v diplomaciji. Stališča, izražena v intervjuju, so osebna stališča sogovornice. ●