Palestinsko vprašanje in prihodnost sveta

Delo, 13. aprila

Avtor članka z zgornjim naslovom v Sobotni prilogi je Vojko Volk (v nadaljevanju V. V.). V njem predstavlja svoje poglede na ta čas ključna mednarodna razmerja v svetu – to sta predvsem vojni v Ukrajini in Palestini. Ker je avtor zaposlen v kabinetu predsednika vlade kot državni sekretar za zunanjo politiko, domnevam, da se v njegovih razlagah pristno odražajo sedanje zunanjepolitične usmeritve naše države in so tudi zato zanimive in aktualne.

Če sem članek prav razumel, naj bi demokracija danes imela vlogo dejavnika, ki izjemno vpliva na politična razmerja v svetu. Njena osrednja vrednost naj bi bila po mnenju V. V. v tem, da nikomur ne daje »prednosti zgolj zato, ker je določene rase, vere, spola, ideologije ali bolj ljubi svojega samodržca«. Če jo tako pojmujemo, demokracija nedvomno še vedno deluje dobro ali vsaj na zahodu celo vse bolje, v Rusiji pa precej slabše. Sam pa dojemam demokracijo po vsebini precej drugače. Po mojem razumevanju gre pri njej za model upravljanja države, ki se od avtoritarnega upravljanja razlikuje predvsem po tem, da državo upravlja učinkovito in pošteno v korist večine, ne pa prednostno v korist kapitala in tudi ne koruptivno.

Po razlagi V. V. so torej ZDA še vedno lahko vzor demokratične države, po mojem razumevanju pa se je zaradi prevlade neoliberalne paradigme (čim več trga ob šibki državi, nizkih davkih in pohlepu kot vrednoti) njihova demokracija po razpadu Sovjetske zveze močno izrodila; še vedno sicer uporabljajo demokratične mehanizme (volitve in podobno), a si jih je kapital do te mere podredil, da danes država prednostno zadovoljuje njegove interese. Slednje žal ne velja le za ZDA, pač pa v nemajhni meri tudi za Evropsko unijo in našo državo.

Vsebino in vlogo demokracije torej z V. V. razumeva različno. Te razlike so slej ko prej tudi pomemben razlog, da dojemava različno tudi današnje ključne mednarodne probleme, kot sta že omenjeni vojni v Ukrajini in Palestini. Za ti vojni V. V. pravi, da je z njima svet na prelomnici, »v kateri odločilne vloge ne igrajo več demokracije, torej ne Amerika ne demokratični zahod, ampak Rusija in Kitajska, ki na svet ne vplivata s ponujanjem svoboščin, temveč z vojaško močjo, ustrahovanji in političnimi sporočili, ki vzbujajo srh v dušah miroljubnih ljudi«. V podporo tega mnenja ne navaja nobenega argumenta, kar niti ne preseneča. Je pa sicer na voljo nekaj tehtnih argumentov, da so vojno v Ukrajini izzvale ZDA in tudi morije v Palestini bi ne bilo brez njiho

ve podpore. Ta pogled je nedavno obširneje predstavil ameriški ekonomist Jeffrey Sachs v intervjuju, ki ga je Delo objavilo 9. marca. Njegovemu mnenju se pridružujem tudi sam. Še več, verjamem, da bi se obe moriji, če je do njiju že prišlo, lahko hitro končali, če bi le ZDA podprle njuno mirno razrešitev. Tega zavzemanja za mirno reševanje obravnavanih sporov pa ne gre razumeti, da podpiram Putinovo oligarhijo, saj verjamem v prednosti pristne, to je z neoliberalizmom neokužene demokracije.

O takih političnih pogledih, kot ga zgoraj navajam, ima V. V. prav zanimivo mnenje. Zapisal je namreč, da »levi in desni skrajneži vedno najdejo krivce v Ameriki, Natu in EU, torej izključno tam, kjer je demokracija«. Za to ravnanje je ponudil tudi razlago. Tako pravi, citiram: »Vse skrajneže druži nesposobnost presoje z zdravim razumom, ker jim razum zamegljuje ideologija.« Trditvi, da ideologija zamegljuje razum, je težje pritrditi. Je pa nekaj podobnega sposobna povzročiti politika, konkretno tako, da z aktivno propagando pri ljudeh ustvarja občutek ogroženosti in sovraštva, slednje pa potem izzove njej želene odzive javnosti. Ta pogled utegne biti v pomoč pri razumevanju, zakaj zahodna politika, vključno z našo, ta čas tako zavzeto spodbuja sovraštvo do Rusije in nas prepričuje, da nas ta država vojaško ogroža; po taki propagandni »obdelavi« namreč ljudje lažje pristajamo na neprivlačna politična ravnanja, kot je ta čas zavzemanje za okrepljeno oboroževanje.

Naj zaključim z naslednjim. Že lep čas imam težave z razumevanjem zunanje politike sedanje vlade, pri čemer me neprijetno preseneča predvsem njena pohlevna podpora ameriškim interesom in odsotnost podpore mirnemu končanju vojne v Ukrajini. To njeno ravnanje me po razlagi, ki nam jo je ponudil Vojko Volk v naslovnem članku, sedaj manj čudi.

Vojko Volk se v članku Palestinsko vprašanje in prihodnost sveta loteva akterjev, stanja in problemov po šahovsko. Polje dogajanja je znano in figure tudi. Zanimiv članek.

Izjemni šahovski velemojster Latvijec Mihail Talj je večkrat jemal dih komentatorjem in seveda nasprotnikom, ko je na videz »na suho« žrtvoval najmočnejšo figuro – kraljico. Pa je potem zmagal! Tudi Palestincem ni preostalo drugega, kot da tri četrt stoletja dolgo izrivanje dramatično presekajo, čeprav so vedeli, kaj jih čaka. Vedeli so in postavili na kocko vse, da se le premakne v smer priznanja palestinske države. Po papežu Frančišku, ki ves čas govori o dveh državah, Izraelu in Palestini, po odločnem posegu JAR prihaja zdaj odločilna pobuda iz Španije, ki prevzema EU.

Po drugi strani je Netanjahu neomajen, sklicuje se na Toro, na Mojzesa (tudi 4Mz 31, 14-17) in Jozueta, na – za nas – zahrbtno, krvavo in nesorazmerno maščevanje Simeona in Levija (1Mz 34). Jozue 6,21: »Potem so po zakletvi pokončali vse, kar je bilo v mestu; od moža do žene, od mladeniča do starca, vola, ovce in osla z ostrim mečem.« V 4Mz 34,1-12 so zapisane tudi meje dežele, v kateri se cedita »mleko in med«, čeprav beremo tudi, da bi »izvoljenemu ljudstvu« količila meje Tigris in velika »egiptovska reka«.

Judje ne trpijo nikogar, razen svojega rodu. O tem se je jasno izrazila že bivša premierka Golda (Mabovič) Meir. V Peteroknjižju beremo o zvezah med najbližjimi sorodniki (4Mz, 36: »… so se možile s sinovi svojih stricev.«) Tudi Abraham in Sara(ja) sta imela istega očeta.

Ko se rešuje čez vse zaostreno (z ostrim mečem) stanje, je treba brez lažne diplomatske potuhnjenosti položiti na mizo vse mogoče in (še) nemogoče karte. Za porušeni judovski Tempelj gre in za mošejo, ki je postavljena na tistem mestu. Zdaj pade Taljeva kraljica: znamenito mošejo je treba skrbno razstaviti in spet skrbno sestaviti v bližini, na pobočju Oljske gore, in spet zgraditi judovski Tempelj. Ker je v bližini že tudi vrt Getsemani, krščanski sveti kraj, bo sestavljen trikotnik vseh treh monoteističnih religij, zgledno polje za sobivanje religij in ljudstev vsega sveta. Peter Zidar,

Logatec