Delo (Slovenia) : 2020-10-17

SOBOTNA TEMA : 13 : 13

SOBOTNA TEMA

SOBOTNA TEMA 13 sobota, 17. oktobra 2020 centralna@delo.si Če bi bilo življenje pravično, bi pisala kot J. K. Rowling rida in Audrey bi se v njeni pisarni dobro počutili. Sama sem najprej vrgla oči na skice na steni, stavim, da bi jih tudi onidve. Tam sta France s skuštrano grivo pa Marlon z vato v ustih. Kar slišim ga, kako me momljajoče vabi na požirek. Na mizici Nick Cave, v pisanih škatlah skrit s cigareto v ustih čaka Keith. S kavo mi Polona Pačnik sicer postreže v Davidu. Morda me je ocenila, da sem v njen svet nekako padla kot iz vesolja, kdo ve. Vsaka skodelica ima namreč svojo zgodbo. In, verjemite mi, še kako pomembno je, s kom – in iz koga – piješ kavo. Preden sem jo vprašala, kaj jo žene v življenju, kaj ji »naredi dan«, sem bila prepričana, da bo imela na ustih kakšen svetovljan­ski odgovor. Odkritje male butične kavarnice kje sredi Pariza, recimo, ali pa pohajkovan­je po berlinskih ulicah. Pa me je usmerila na čisto drugo misel. Ilustrator­ka je, ki (za začetek) zbira besede. »Prebiram tisto staro izdajo romana še v Finžgarjev­em prevodu. Dva meseca se že kopljem skoznjo, vmes namreč berem še druge knjige. In včeraj sem si začela izpisovati lepe starinske besede. V veliko zadoščenje mi je bilo to, prav vzradostil­o me je. Res nisem huda potovalka. Seveda grem rada v Pariz, a ko sem zadnjič v vasi, kjer živim, šla čez hrib in v dolino, sem prišla do cerkve svete Agnes. Niso mi blizu ti krščanski simboli in svetniki, vendar sem začela razmišljat­i, kakšna svetnica je to bila. Kot kak ljubiteljs­ki antropolog sem potem brskala po spletu in iskala podatke o njej,« mi razlaga. Ne ve še, kaj bo počela z zbranimi besedami, čisto mogoče je, da bo katera zletela v usta novemu liku. Del blagovne znamke Polonapolo­na so namreč prav besede. Njen sanjski poklic, mi pravi, bi bil pisateljev­anje. »Teksti so res zelo pomemben del tega, kar delamo. Če bi znala, bi le pisala. Če bi bilo življenje pravično, bi pisala kot J. K. Rowling.« Kdo pa ne bi, draga Polona. »Pisateljsk­i poklic je tako magičen. Ravno sem prebrala knjigo Anne Lamott Čisto sem se zaljubila vanjo. Piše prav o pisanju, kako se vsak dan zbrcaš, da greš pisat, in kako sovražiš tiste, ki pišejo z lahkoto. Če zamenjam besedo pisec z besedo ilustrator, smo potem pri mojem življenju,« pravi v smehu. Vsi imamo obdobja, ko z lahkoto pišemo in rišemo, in so obdobja, ko je človek poln vsega. Že večkrat je omenila, da so ji v neizmeren navdih knjige in popkultura. Kot najstnica je znala na pamet vsa besedila skupine The Doors, tudi zato je najbrž Jim v tisti svoji najbolj znani pozi (zgoraj brez) eden od junakov njenih skodelic. »Resnično zelo rada berem, z lahkoto bi življenje preživela v postelji med branjem knjig. Vendar be- rem zelo šundovske stvari. Med mojimi najljubšim­i avtorji sta Neil Gaiman in Bill Bryson, nobene visoke kulture torej,« pove skoraj opravičujo­če. Ne boji se, da bi ji ustvarjaln­ost kdaj usahnila. Kako bi se tega bala, me vpraša retorično. »Ne more se zgoditi. Seveda imam trenutke, ko je vsega preveč. Konec decembra bi recimo bruhnila, če bi mi kdo rekel, naj mu narišem rožico na novoletno čestitko. Spočita po dopustu pa bi se lotila česarkoli, samo da bi bilo kreativno. Najtežji je v resnici preskok, ko se moram umiriti po adrenalins­kem dnevu v pisarni in umirjena pasti v tisti umetniški mehurček. Nekateri morda lahko rišejo polni adrenalina, jaz ne morem. Rišem lahko le v popolni brezkončno­sti.« Skodelice s podobo Vincenta van Gogha pozdravlja­jo mimoidoče v trgovinici v središču Amsterdama, Sisi in Franc Jožef se šopirita na Dunaju. Je to to? Zadoščenje, da je z blagovno znamko Polonapolo­na nekaj dosegla, da nekaj vendarle dela prav? »Trgovino v Amsterdamu sem že prej videla. Ko so se obrnili name prek instagrama – ta je dobro prodajno orožje, saj v podjetju nimamo oddelka za prodajo – se mi je zdelo res ino. To je pač eden od krajev, kjer bi si človek želel imeti svoj izdelek v izložbi. Obožujem recimo naravoslov­ni muzej in muzej likovnih umetnosti na Dunaju. Na vogalu v bližini je trgovinica z dizajnersk­imi spominki, kamor smo vedno zahajali z otroki. Ko so z nami navezali stik, se mi je zdelo, kot bi me po glavi potrepljal­a Lara Bohinc.« Pregovorna majhnost Slovenije je ni nikoli omejevala. »Jaz tu uživam. Seveda sem vesela, kadar se kakšna trgovina iz tujine zanima za naše izdelke, želela bi biti v vseh evropskih kavarnah! Ne bi se pa selila. Z veseljem potujem, a po štirih dneh imam ponavadi velemesta dovolj. Lažje grem na Sardinijo kot v München. New York, recimo, ni ena od destinacij, ki bi si jih blazno želela videti.« V metropolah ni tišine, ni miru. Mesta ne dišijo tako lepo kot vasi, obdane z naravo. Razumem jo, čeprav mi, iskreno rečeno, deluje kot mestno dekle. V bi bila najbrž Carrie, razmišljam sama pri sebi. Slovenci po njenem mnenju znamo uživati v majhnih, preprostih obredih, kot je pitje kave iz najljubše skodelice. »Zelo uživaški narod smo. Z dekliško klapo si znamo narediti dan tako, da nam je lepo. Nimam občutka, da bi bile nezadovolj­ne, iskale v življenju nekaj drugačnega. Morda pa se imam le jaz tako dobro, da ne vidim dva prsta pred sabo,« pravi v smehu, ko mi pojasnjuje, da je enega od sestankov pred kratkim izpeljala v ljubljansk­em Le Petit Cafeju, ob pečenih jajčkih. Spet mi pred očmi švigajo prizori iz Med epidemijo koronaviru­sa je po dveh tednih popolne osame razmišljal­a samo o tem, kako reševati situacijo, ki bo prišla po koncu. Začela je precej projektov, ki jih mora zdaj izpeljati do konca. Italijansk­a trgovska veriga Rinascente, za katero je bila prepričana, da bo preklicala že potrjeno sodelovanj­e – marca je bila Italija praktično zaprta – je vztrajala. »Pomislila sem, da jim moramo biti očitno res všeč,« pove skromno. Njen stil deluje, liki stojijo. V kreativnem obdobju je, pravi, veliko dela. Kako po sedmih letih nenehno držati na očeh javnosti že prepoznavn­o blagovno znamko, pa hkrati ljudi z njo ne zasititi, vprašam. »Ko sem se lotila lastnega posla, nisem vedela nič o tem, kaj je kako se ga zgradi, vzdržuje. Delala sem zelo stihijsko. Zdaj nisem več sama, vendar tudi nimam časa, da bi nenehno samo risala. Pravzaprav sem kakšne tri ure v dnevu ilustrator­ka, če imam res srečo. V pisarni delam vse, kar delajo ljudje v prodaji, popoldne, zvečer in konec tedna pa rišem.« Vsak njen lik ima svojo zgodbo, svoj značaj, zato se mi je na začetku zapisalo, da še zdaleč ni vseeno, s katerim narisanim likom piješ kavo. Audrey je šik in koketna, Alma neodvisna in strašno pametna, Frida uporniška revolucion­arka. Polona Pačnik obožuje brskanje za informacij­ami, ki pospremijo njene like na pot. Besedila potem med drugim uporabi na družbenih omrežjih, kjer je začela previdno. Nikakor ni hotela, da bi sledilce bombardira­la z na hitro spisanimi in plehkimi objavami, kot bi bila, na primer, da pravkar kofetka v Le Petit Cafeju. »S tem je sicer kup dela, a me tudi to poganja. Iskanje zanimivih podatkov o ozadju likov je moj Ampak to spada k temu, da ne delaš stvari z levo roko, pač pa dobro opraviš raziskavo in nekaj spišeš.« Navdušena skoči pokonci, odpre predal in iz njega izvleče v lični temni škatli shranjeno ilustracij­o Vincenta van Gogha. Odlična je, sploh za umetnikovo oboževalko, kakršna sem sama. Pastelnih barv, slikar ima v rokah šop navihanih sončnic, na nogah cokle, obut je v modre nogavice s srčki. Napisano vse skupaj zveni morda smešno, a podoba pred mano deluje neverjetno dobro. Pogled mi pritegne način, kako ga je narisala. Uporabila je namreč njegovo tehniko, niti vem ne, kako se imenuje, a slikar je imel značilne potege s čopičem, vsak, ki se je vsaj malo poglabljal v njegovo ozadje, to ve. »Brala sem, da je, preden je postal slikar, delal v delavnici linoreza. Pri tej tehniki delaš črte po liniji, kot teče noga, kot grejo lasje. Van Gogh se je tehnike slikanja očitno naučil, ko je delal linoreze, in to se mi je zdelo navdušujoč­e.« Razlaga mi, da je neštetokra­t poskusila prenesti njegov način v ilustracij­o, ga risala dva dni, vmes skoraj obupala. »Spet sem pri tem, zakaj bi bila rada pisateljic­a. Ker lahko toliko raziskuješ, to je najboljši del. Da se ukvarjaš z van Goghom, pa ne boš prebral njegovih pisem bratu Theu? To se ne sme zgoditi!« Na delovni mizi je knjiga o Fridi Kahlo. Z mlado fotogra- injo Romino Ivančič sta na družbenih omrežjih vzbudili pozornost s serijo fotograij, na katerih so punce preoblečen­e v mehiško slikarko. Vezenine, vzorci, mehiški staroselci. Barve! Spet in znova – preverjanj­e ozadja lika, da vse stoji kot zgodba. Koncept. Dobra kava si pač zasluži spremljavo sočne zgodbe – in obratno, kot poslušalca v Polonin svet uvodoma ponese naratorka v enem izmed ilmčkov na youtubu, v katerem predstavlj­ajo slovensko ilustrator­ko. Precejkrat potegne vzporednic­o med risanjem in novinarski­m delom. Vsi nenehno mečemo stvari stran, pravi. A vsake toliko, doda, imam dober dan in mi nekaj vrhunskega uspe v vsega petih minutah. Ponavadi so to dnevi, ko je glava prazna in ideje kar bruhajo na plano. Tudi na njenih ilustracij­ah se vidi, kadar dela utrujena in na silo. Težko riše lepoto, pravi. Lažje ji je, ko riše pomanjklji- »Pred izbruhom covida-19 je bila naša strategija priti v čim več knjigarn po Evropi. Zelo pomembno je, kako se vizualno predstaviš v izložbi, to velja za vsa prodajna mesta. Čim manj prostora jim zavzameš v izložbi, tem raje te imajo. In seveda se bolje prodajaš, če pritegneš pozornost. Epidemija je malo spremenila naše načrte,« oriše ozadje odločitve, zakaj bo barvno preoblekla svoje like. Prihodnje leto bi rada ustvarila kartice, razglednic­e, želi si več časa za printe, kakršne je pripravila za licitacijo v Konzorciju. Navdihnjen­a z rokenrolom je na svoj, Polonin način, vedno začinjen s ščepcem humorja, narisala Florence Welch, pa Mika Pattona in pod njim pripisala nekaj besed o tem, kako je »na izi, kot ob nedeljskih jutrih«. Kar vidim jo v tisti hotelski sobi z mladim, ekscentrič­nim Pattonom, s šampanjcem – stavim, da bi ga tudi on pil iz Davida. Rada ustvarja tu, v Sloveniji. Tudi letos lahko konec leta pričakujem­o koledar, lani je bila Frida prava zvezda. Kako obremenjuj­oče je delati toliko stvari naenkrat, pa nobene z levo roko? »Sodelujemo z verigo hrvaških knjigarn, ki nam je ponudila, da bi bile njihove knjižne kazalke opremljene z našimi ilustracij­ami. Ker sama to jemljem kot resen kreativni projekt, je s tem v resnici veliko dela. Toda obremenjuj­oče bi zame bilo, če bi delala napol, mimogrede. Spet – tudi to je moj Nesrečna sem takrat, ko kaj ustvarjam z ihto ali pa za naročnika, s katerim se ne ujameva. Takrat ni ne sreče ne poleta. Seveda se mi tudi to občasno zgodi, recimo v kakšnih petih odstotkih.« Ko pišem novinarski tekst, nikoli ne vem, ali je končan, predstavlj­am si, da je pri ilustrator­jih podobno. Ali sama ve, kdaj je lik končan? Pove anekdoto o srednješol­skem profesorju, ki je dijakom dejal: »Pri risbi nikoli ne veš, kdaj je gotova. Če pa imaš srečo, te bo božja roka ustavila in ti rekla: 'Pojdi na cigareto.' Ti se boš imela za malo leno, šla dol, in ko boš prišla nazaj, se boš ustavila in si rekla: 'Presneto, končala sem'. Mislim, da ni človeka na svetu, ki res vidi, da je ilustracij­a nepreklicn­o končana. V nekem trenutku se, najbrž povsem po sreči, nehaš ukvarjati z njo. Morda gre bolj za instinkt. Naložiš kup vizualnih in bralnih referenc in si potem rečeš, dovolj je.« Ko neki lik konča, ji gre ponavadi na jetra, zasiti se ga. Ko jo med srkanjem kave pobaram, kateri ji je trenutno najljubši, omeni dobrega starega Keitha, a hitro hudomušno doda, da najbrž zaradi detoksa. Tako kot pri vsem drugem je tudi pri ustvarjanj­u pomembna časovna distanca. In to, da ostaneš zvest samemu sebi. Ve, da bo nekoč pisateljic­a. Vem, da bo nekoč pisateljic­a – ta hudomušnos­t in talent se morata izraziti v nečem daljšem, ne bo šlo drugače. F Anja Intihar se je s Polono Pačnik pogovarjal­a o starinskih besedah v romanu Vojna in mir, o tem, da njene skodelice prodajajo na Dunaju in v Amsterdamu, da ne moreš naslikati Van Gogha, ne da bi prebral njegova pisma Theu, da je Keith njen najljubši, da je pregovorna majhnost Slovenije ni nikoli omejevala, pa tudi o prijateljs­tvu. V njenem studiu jo je fotografir­al Jure Eržen. brand, »Zelo uživaški narod smo. Z dekliško klapo si znamo narediti dan tako, da nam je lepo. Nimam občutka, da bi bile nezadovolj­ne, iskale v življenju nekaj drugačnega. Morda pa se imam le jaz tako dobro, da ne vidim dva prsta pred sabo.« Vojna in mir, drive. drive. vosti. Ne karikatur, ne, a če se dela loti s humorjem, svinčnik lažje uboga. Zdaj ne riše novih likov, čeprav sem imela na koncu jezika, da bi ji predlagala, katerega od mojih idolov naj vendar ponudi svetu. Predstavlj­am si, da to počne plejada naključnih ljudi, ki ji sežejo v roko. Nič novih likov, torej. Zdaj jo vznemirjaj­o škatle. Tiste, na katerih je med drugim Keith s cigareto. Napol v šali pove, da svoje življenje letos deli na tisto pred škatlami in po škatlah, tako kot je bila pri večini prelomnica izbruh koronaviru­sa. Ko so pred leti v trgovine prišle njene skodelice v prepoznavn­ih rjavih škatlah, je bil to pravi bum, nato so jo začeli kopirati, Polonapolo­na pa se je na prodajnih policah kar nekako izgubila. Poleg tega so ji po sedmih letih črno-belega ustvarjanj­a manjkale barve, na glavo bi se vrgla v kolorje, pripoveduj­e. »Po eni strani sem se morala držati tega, da kot blagovna znamka nismo podlegali trendom, a hkrati smo morali ostati sodobni. To sta dve množici, nekje v preseku pa so bile barvaste škatle. Ostali smo zvesti sami sebi in naredili nekaj sodobnega,« razlaga povod za preskok z rjave na pastelno. Pred nama s fotografom v treh škatlah obrača Audrey, ki z ogromnimi očali koketno kuka izpod čela. Seksu v mestu Bird by Bird. Seksa v mestu. ——— Avtorica je zaposlena v Delovnici. PRINTED AND DISTRIBUTE­D BY PRESSREADE­R PressReade­r.com +1 604 278 4604 ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY . ORIGINAL COPY COPYRIGHT AND PROTECTED BY APPLICABLE LAW